Zakladnica pravljic

O pripovedovalcu

Anica po celodnevnem delu nikoli ni manjkala na vaji dramske skupine, v kateri je igrala. Z bučnim aplavzom po nastopu je bil ves trud poplačan.

Pripovedovalka pravljic Anica Čandek
O avtorju

Tomo je najbolj poznan po pravljicah, izdanih v številnih slikanicah in kratkih zgodbah za mladino, med katerimi posebej izstopa serija Lumpi iz 3. in 4. a.

Avtor pravljic Tomo Kočar
O ilustratorju

Milanka je akademska slikarka, ki najraje ustvarja s tehničnim svinčnikom. Pod njenimi rokami so nastale ilustracije pravljic Ane Duša in Toma Kočarja.

Ilustratorka pravljic Milanka Fabjančič
Preberi pravljico

Veverica Čopka in lastovka Zofka sta najboljši prijateljici. Skoraj vsak dan skupaj zajtrkujeta, opoldne skočita na kosilo, večino večerov prebijeta skupaj. Ob lešnikovem pecivu in želodovi kavici jima urice hitro minevajo.

Če kakšna mine prehitro, si pred spanjem vzameta čas še za kratek obisk, kjer na kratko obnovita, kaj se je godilo podnevi. Tako sta nekoč spet sedeli pred Čopkino duplinico in opazovali rdečkaste proge, ki jih je nad obzorjem risalo zahajajoče sonce.

»Čas za odhod je prišel,« je rekla lastovka.

»No, ja, saj se jutri spet vidiva,« je skomignila veverica.

»Nisem tako mislila,« je rekla Zofka. »Jutri in tudi pojutrišnjem se bova seveda še videli, a poletja je konec, in odletela bom v tople kraje.«

»Pa ravno zdaj,« je postala žalostna Čopka. »Na leski je odlična letina. Celo zimo bom pekla piškote. Mi jih ne boš pomagala jesti?«

»Žal mi je,« je rekla Zofka. »Toda tako je urejeno. Veverice prezimijo doma in lastovke na jugu. Saj se bova spomladi spet videli.«

»Do takrat je še daleč,« je zamrmrala Čopka.

»Tudi poletje je hitro minilo,« jo je skušala potolažiti prijateljica.

»Si opazila, da čas hitreje teče, če si v družbi?« je vprašala Čopka.

Potem sta nekaj časa razmišljali. Ali gre ura res hitreje, kadar sta skupaj? Se čas hitreje porabi, če sta dve? Čeprav nista našli odgovorov, je bilo prijetno posedeti in se pogreti pod zadnjimi sončni žarki. Potem sta se, kot že tolikokrat prej, poslovili, a tokrat z malce grenkimi občutki, ki jih ni izbrisalo niti slastno Čopkino pecivo.

Naslednji dnevi so hitro minili. Prehitro. Zofka je pripravila culico. Pred njo je dolga pot. Prijateljici je še pomahala in razširila krila.

Čopka je gledala za njo tudi po tem, ko je njena prijateljica postala le drobcena pikica na nebu. V očkih so se ji nabrale solze. Vedela je, da se mora zdaj zamotiti. Najbolje bi bilo kaj dobrega speči in povabiti sosede.

Vendar bi najbrž imele vse njene slaščice danes okus po soli.

Tako je nekaj časa samo sedela. Le s kom si bo zdaj podajala storž? Ali igrala listanc? In kdo jo bo premagoval pri igri tri luščine v vrsto?

Nato je od spodaj zaslišala šuštenje.

Vanjo je gledal par radovednih črnih očk. Miška. Še nikoli je ni videla.

»Kaj delaš?« je vprašala neznanka.

»Nič,« je previdno rekla Čopka.

»Se mi je zdelo,« je pokimala miška. »Ti pomagam?«

»Če hočeš,« je skomignila Čopka, in miška je zlezla k njej na vejo.

Veverica si ni mogla kaj, da ne bi spet pomislila na Zofko. Kako elegantna je bila v primerjavi z malo sivo miško!

»Imaš kaj za prigrizniti?« je čez čas vprašala miška.

»Žal ne,« se je Čopka spomnila, da danes ni pripravila hrane niti zase.

»Izvoli,« ji je miška ponudila prgišče semen.

Čopka jih je previdno ovohala. Nato je lakota premagala nezaupanje, in kmalu sta skupaj pogrizljali miškino zalogo.

»Dobro sem se najedla,« si je Čopka čistila brčice. »Veš kaj? Če nimaš pametnejšega dela, se oglasi zvečer. Naredila bom palačinke z lešnikovo kremo.«

»Mogoče pa res,« je rekla miška. »Vidim, da ti je leska bogato obrodila. Ti jo pomagam obrati?«

Čopki je pomoč prišla prav. Še bolj ji je godila družba. Ni trajalo dolgo, in že sta klepetali kot stari prijateljici. Zvečer sta se pogostili s palačinkami in miška je prinesla borovničev sok.

V prihodnjih dneh sta se nenehno družili. Miška se je pred kratkim preselila v gozd in s seboj je prinesla veliko zanimivih zgodb iz mesta.

Veverica jo je naučila želodkanja, ji pokazala, kako se zibati na srobotu, in jo, ko je zapadel sneg, peljala do podrtega hrasta, ki je vsako zimo postal najbolj priljubljeno drsališče v gozdu.

»Kako čas leti v družbi,« je nekoč nasmejana rekla miška in veverica je veselo zaploskala.

Nedolgo nazaj je podobno misel delila z lastovko Zofko, prijateljico, ki je bila zdaj nekje daleč, a se bo prav kmalu vrnila. Potem bo treba na vejo pred Čopkino duplinico postaviti še en stolček.

»Kaj praviš, miška?« je vprašala. »Imaš lahko več kot eno najboljšo prijateljico?«

»Na to nisem nikoli gledala kot na tekmovanje,« se je zamišljeno popraskala miška.

Živalici sta zamišljeno obsedeli. Vprašanje se je zdelo ravno prav težko za še eno palačinko z lešnikovo kremo. Morda celo za dve!