Zakladnica pravljic

O pripovedovalcu

Marjan, bivši manager in strasten lovec, svojim vnukom nikoli ni bral pravljic, zato se je zelo razveselil priložnosti, da se preizkusi kot pripovedovalec.

Pripovedovalec pravljic Marjan Pirc
O avtorju

Janino pisanje odlikujejo navihani, zabavni junaki ter prepričljive in napete zgodbe. Njihova čarobnost in izvirnost navdušujeta bralce vseh generacij.

Avtorica pravljic Jana Bauer
O ilustratorju

Miha je avtor stripov, ilustrator in skejter, ki obožuje čokolado, ne mara pa solate.

Ilustrator pravljic Miha Hančič
Preberi pravljico

Neke jesenske sobote je v Hudi hosti pristal balon s čajnikom namesto košare. Iz čajnika je zlezla groznovilca. Tista, ki rada kaže jezik, ki grdo preklinja in brca gobe v gozdu. 

Ravno takrat se je mimo priklatil jež. Teklo mu je iz smrčka, v grlu ga je praskalo in v ušesih mu je piskalo. Zoprn je bil in siten. Videl je groznovilco, kako brca v mušnice. 

»Buzti bri biru! Bizliž, da je cela hozta tvoja?« jo je nadrl. 

Ko je groznovilca zagledala ježa, je nemudoma skočila k njemu, ga zgrabila za vrat in se z njim počesala. Strašansko rada se je česala z ježi.

»Brezneta brdoba nebarna!« je zapiskal jež. »Zpravljaž ze na brehlajene ježe.«

Odhitel je naravnost do sove. 

»Čaztna ježevzka,« je smrkal pred sovo in medvedom, ki je pri sovi pil čaj, »kar bočesala se je z mano in … in tudi jezik mi je pokazala.« 

Sova je zavzdihnila. Z medvedom sta se strinjala, da bo treba nekaj ukreniti, in odpravili so se po opravičilo.

Groznovilca si je v nekem deblu ravno urejala dom. 

»Zakaj si to naredila?« jo je vprašala sova.

»Za pisker saj,« jim je zabrusila groznovilca, »za malo vode, da bo čaj!« 

In je vsem pred nosom zaloputnila vrata dupline.

Živali so bile ogorčene. Medved je brundal. Jež se je razburjal. Sova pa je odletela k tolmunu, zajela v kljun čarobno mivko, se vrnila in jo nasula v groznovilčine škorenjce, ki so viseli na veji. 

***

Zvečer se je groznovilca predramila, zazehala, se splazila iz postelje in splezala iz dupline. Nadela si je škornje. Naravnost k lužam jo je odneslo. Ni lepšega kot bos skakati po vodi. Toda škornjev si ni mogla sezuti! Vlekla je in pulila in tulila. Pomagalo pa ni. 

Izza dreves se je prikazal jež. S seboj je pripeljal veverico.

»Noge so mi zrasle,« je zahlipala groznovilca. »Zrasle so in se mi zataknile v škornjih. Nikoli več jih ne bom mogla sezuti!«

»Nikoli več,« je zvito prikimal jež. 

»Grozno, strašno,« je dodala veverica. 

»Še dobro, da boznam zdravilo,« je rekel jež in se glasno useknil. »Prinesem ti ga, če obljubiš, da boš za vedno odšla iz naše hoste.«

»Odšla bom. Prisežem!« 

Jež se je odmajal domov. Veverica je stekla za njim. Jež je zavrel vodo in iz omare izbrskal najgrenkejša zelišča, kar jih je imel. Prelil jih je z vodo, precedil v lonček in se odpravil nazaj. Veverica je capljala za njim. Vzela bo svojo kramo, pa svoj balon, in izginila, se je sam pri sebi hahljal jež. 

»Kam pa bo šla?« je na lepem vprašala veverica.

»Me brav nič ne briga,« je skomignil jež. 

»Kaj pa, če nima kam?« 

»Ne govori neubnosti,« ji je zabrusil jež. In utihnil. Nič več se ni zadovoljno smehljal.

Veverica je začela vzdihovati. 

»Kaj zpet?« je vprašal jež.

»Kaj, če se ji zgodi kaj hudega?« je vprašala. »Če jo bo zeblo, na primer? Ali če jo kdo začara? Kaj, če …«

»Tiho bodi,« je vzkipel jež, ki je nenadoma še sam imel polno glavo črnih misli. Kaj, če se groznovilci res zgodi kakšna zoprnija? Kriv bo on. Rekli bodo: Jež jo je napodil. On je bil! 

Takih misli sta drobila naprej po poti. Veverica je vse bolj vzdihovala, jež je vse bolj mračno strmel v svoj piskrček. Prispela sta do luž.

»Brž, sem s čajem!« se je razveselila groznovilca. 

Pa ji ga jež ni hotel dati. Kar stal je tam in stiskal svoj piskrček.

»Boš dal ali ne?« 

Jež je odkimal. Naglo je dvignil piskrček h gobčku in popil čaj do zadnje kaplje, do samega dna. To je bil najgrenkejši čaj, kar jih je kdaj okusil. Toda prehlad ga je v trenutku minil! V ušesih mu je nehalo piskati, v grlu ga ni več praskalo in tudi iz smrčka mu je nehalo teči. Še več, čaj je odplaknil vse črne misli. Prava škoda, da si ni zapisal recepta! 

»Saj si boš škornje kmalu sezula,« je zamomljal. »Urok popusti sam od sebe.« 

»A tako?!« je vzrojila groznovilca. »Urok popusti sam od sebe? Tvoj čaj ni bil nobeno zdravilo? Znebiti si se me hotel!« 

»Ti pa si se z mano počesala!« ji je zabrusil jež.

»Čarobno mivko ste mi dali v škornje!«

»Ti pa si brcala gobe in živalim kazala jezik! Hočem opravičilo!«

Groznovilca je umolknila. Zamislila se je. Se malo oštela, si nekaj prišepnila, potem pa vzkliknila: »Imaš doma kakšno veliko skledo?« 

Jež je negotovo prikimal. 

»Pa kuhalnico?«

»Tudi,« je odvrnil jež, nezaupljivo. 

»Brž, prinesi ju,« je ukazala groznovilca.

»Menda naju ne misliš skuhati zaradi tiste neumnosti s čajem?« je veverica debelo pogoltnila.

»Saj mi ne bi teknila. Spekla bom robidovo pogačo.«

»Robidovo pogačo?« je osupnil jež. »Zakaj?«

»Ker nimam borovnic, drugače bi bila borovničeva,« se je zahihitala groznovilca. »No, pa za tisto česanje. In kazanje jezika. Pa brcanje gob. Tudi preklinjala sem, če slučajno nisi slišal.« 

Jež je odhitel domov po skledo in kuhalnico. Najbolje, da povabim še sovo in medveda, je pomislil. Za vsak slučaj. Močerada pa ne, saj pogačo vedno sam zavoha. 

»Kakšen dan!« si je rekla groznovilca in sedla na štor. Zastrmela se je v črn kupček pred seboj. »Glej no, čarobna mivka!« Nagajivo se je nasmehnila. »Le kaj bi se zgodilo, če bi je majhen ščepec dodala v robidovo pogačo?