Zakladnica pravljic

O pripovedovalcu

Ivica se je najraje sproščala s planinarjenjem, nabiranjem rož in gob. Vsaj desetkrat je bila na Triglavu, prvič leta 1946.

Pripovedovalka pravljic Ivica Prosen
O avtorju

Boštjana, komika in prevajalca, čaka v 2017 izid dveh slikanic (ne skrbite, ni risal). Kadar ne tiči za tipkovnico, skače po standup odrih in snema podkast.

Avtor pravljic Boštjan Gorenc - Pižama
O ilustratorju

Anja se pri ustvarjanju izogiba enoličnosti. Raje se prepušča otroški igrivosti in, ko ji čas dopušča, svoje znanje uporabi tudi pri izvedbi otroških delavnic.

Ilustratorka pravljic Anja Držanič
Preberi pravljico

Dež se je polegel in skozi oblake je posijalo nasmejano sonce. Na dvorišče pred hišo so prišli štirje prijateljčki.

»Vodna bomba!« je zavpil medo Boris in se sonožno pognal v lužo velikanko sredi dvorišča, da je blatna voda škropila na vse strani.

»Pazi malo, Boris!« je vzkliknil tiranozaver Tine in si skušal zakriti obraz z rokami, da ga ne bi pošprical. Ker je imel roke prekratke, mu to ni pomagalo in je bil vseeno takoj moker. »Ah, kamor je šel bik, naj gre še štrik,« se je zasmejal in tudi sam divje začofotal po lužah.

»Kakšen štrik? Nobenega štrika nimam,« je zamukal bikec Polde. »Ampak bik bo šel tja, kamor sta šla medo in tiranozaver. Vodna bomba!« 

Zdaj so trije prijateljčki veselo poskakovali in čmokotali po lužah, le četrti od druščine, robot C3-N3, je žalostno sedel na klopci.

»Pridi se igrat,« ga je povabil Boris.
»Ja,« se je oglasil Polde, »zakaj ne skačeš z nami?«
»Ne morem,« je poklapano rekel C3-N3. »Če se preveč zmočim, lahko zarjavim.«

»Ojej, to je pa resna nadloga,« je pripomnil Tine. »Hej, kaj pa, če ti posodim svoje škornje? Mene vlaga med nožnimi kremplji ne bo motila. Sploh smo pa tiranozavri hladnokrvne živali in se ne prehladimo kar tako.«

»Bi res to naredil zame?« je bil navdušen robot.
»Seveda, izvoli.« In že si je Tine sezul škornje.

Takoj ko jih je podal robotu, so vsi videli, da iz te moke ne bo kruha. Škornji so bili skoraj tako veliki kot C3-N3. Splezal je v enega, da so mu na plan molele le roke in glava. 

»Ne bo šlo,« je odkimal. »Če bi skakal v škornju, bi se lahko prevrnil in si ne bi zmočil samo nog, ampak bi bil ves moker.«
»Škoda,« je rekel bikec Polde. »Vendar ne obupuj. Tudi jaz sem se nečesa domislil. Lahko vzamem modro kredo in ti narišem lužo tamle na asfalt.«
»No, škropilo mogoče ne bo, skakal pa vendarle bom,« se je razvedril robot.

Bikec Polde je vzel kredo in se trudil, da bi narisal lužo, toda asfalt je bil preveč moker, da bi se kreda poznala na njem. »Nič ne bo,« je potarnal. 
»Jaz pa mislim, da bo,« se je tedaj oglasil medo Boris. »Samo trenutek.« Iz žepa je vzel telefon in nekoga poklical. Ko je prekinil zvezo, je rekel: »C3-N3, počakaj pet minut, pa bo vse urejeno.«

Trije prijateljčki so se znova lotili skakanja po lužah, C3-N3 pa je nestrpno pogledoval na uro, vdelano v zapestje. »Spet nič,« je rekel, ko je minilo pet minut, a takoj zatem je izza vogla nekaj glasno pribrenčalo.

Bil je roj čebel. »Živijo, Boris,« so se oglasile. »Kdo potrebuje naš vosek?«
»Moj robotski prijateljček,« je rekel medo. »Rad bi skakal po lužah, pa sem se spomnil, da je vosek nepremočljiv.«

Roj čebel se je zapodil proti robotu, ki je najprej malce odskočil, potem pa se je spomnil, da je iz kovine in da ga čebele ne morejo pičiti. Zarojile so okrog njegovih nog, in ko so odletele, je bil C3-N3 do pasu prekrit z voskom.

»Tako,« je rekla čebela Vilibalda, »zdaj lahko po mili volji skačeš po lužah. Voda in rja ti ne bosta prišli do živega. No, do kovinskega.«

»Najlepša vam hvala,« je kar žarel robot. »Če boste kdaj potrebovale nov panj, samo povejte. Zelo rad postavljam stvari.« 
Nato se je obrnil, stekel proti luži in se z vso močjo pognal vanjo. »Vodna bomba!« je zavpil, ko so kaplje poškropile prijateljčke. Zasmejali so se in se mu pridružili, da je vse do večera po dvorišču odmevalo: ČOF! ČOF! ČOF! ŠPLJOSK! ŠPLJOSK! ŠPLJOSK!