Pravljice za lahko noč

O pripovedovalcu

Ana je, tako kot njena mama, vsak prosti trenutek izkoristila za branje. Zato se veseli, da bo svojo ljubezen lahko uporabila za razveseljevanje otrok.

Pripovedovalka pravljic Ana Golob
O avtorju

Nataša je slovenska igralka ter pisateljica in pesnica številnih mladinskih del. Z dijaki Gimnazije Nova Gorica redno ustvarja avtorske mladinske igre.

Avtorica pravljic Nataša Konc Lorenzutti
O ilustratorju

Eva se ukvarja s slikarstvom, oblikovanjem in ilustracijo. Pri ustvarjanju uporablja različne tehnike, kot je uporaba kolaža v kombinaciji z ilustracijo.

Ilustratorka pravljic Eva Mlinar
Preberi pravljico

Viola je deklica, ki ljubi glasbo. Vsak dan ure in ure igra klavir. Z glasbo zna pričarati vse barve tega sveta, ustvariti pisane melodije, v različnih odtenkih in svetlostih. Modre barve jo dvignejo do sinjega neba, rožnate jo spominjajo na svežino jutra, zelene jo nesejo na travnik, vijolične pa jo okopljejo v vonju španskega bezga. Potem so tu še rumeni, rdeči, oranžni, topli toni, ki jo približajo pesku na pregretih obalah in večernim barvam neba. Vanje se Viola zateče ob mračnih zimskih večerih. Kaj pa črna barva? O, ne, te pa ne mara. Črna sploh ni barva. Pred črnimi toni Viola vztrepeta. Ko v glasbi zasluti zgodbe o vojnah, žalosti in umiranju, ji prsti zastanejo. Srce ji začne prehitro udarjati, postane jo strah. Temačne melodije zato skuša obarvati, jih zaigrati bolj veselo, razredčiti njihovo trdoto z drugimi, da bi postale svetlejše, mehkejše in bolj žive. Saj ve, da je to laž in da bi moralo črno ostati črno, vendar si ne more pomagati. Strah je močnejši od nje. Danes spet sedi pri klavirju. Že nekaj dni premišljuje, kako naj se reši tesnobe in se spusti v skrivnost črnih ali temno sivih melodij. Spet veselo igra … zeleno, svetlo zeleno, v barvi travnih bilk spomladi in na novo vzbrstelih popkov na bukovih vejah. Pred njo zavalovi široka pokrajina, obdana z gozdom, ki jo rahlo ziblje veter. Tedaj pa se iz trebuha klavirja, ki ima dvignjen pokrov, dvigne rumenkasto oranžen metulj. Za njim prileti rdeč, potem vijoličen, nato nekaj modrih in jata zelenih. Nazadnje vzplava iz klavirja prava mavrica pisanih metuljev, tudi beli so med njimi. Veliko jih ima črna očesca na krilih in rahlo črnkaste obrobe, čisto črnega pa Viola ne vidi nobenega. Kar oddahne si. Očarano jih opazuje in vedno bolj pisano igra, metuljev je več in več. Ko se utrudi, položi roke v naročje. Takrat raznobarvna krilca oblebdijo v zraku in se spustijo na klavir. Toliko jih je, da ga vsega prekrijejo, kakor svileno pregrinjalo. Viola išče po vzorcu vseh mogočih odtenkov. Je kateri od metuljev črn? Še sama ne ve, ali si ga želi najti ali ne. Zakaj ga sploh išče? Z očmi prečeše pisano pregrinjalo od tukaj do tam in nazaj. Tedaj ga zagleda. Nekje tam, na poti nazaj. Čisto na vogalu pokrova. Samo enega. Ta jo vznemiri. »Si dnevni ali nočni?« ga negotovo pokliče. »Dnevni,« odvrne črni metulj, razpre krila, prileti k njej in sede na klaviaturo. »Če bi bil nočni, ne bi mogel biti podnevi tukaj. Nočni metulji so v svetlobi slepi.« »Zakaj pa si potem črn?« »Če me pogledaš od blizu, boš videla, da nisem.« Viola si ga dobro ogleda. Res je, kar je rekel. Vzorec na njegovih krilih ima sicer goste črne obrobe, med njimi pa so zaplate sivih, svetlo in temno sivih tonov, pa tudi skoraj belih. »Črne in sive se bojim,« prizna Viola. »Strah je dober, če ti zaradi njega ne zastanejo prsti.« »Meni zastanejo. Ne morem igrati črnih melodij.« »Škoda, pa tako lepe so.« »Strašne.« »Tudi strašno je lahko čudovito. V glasbi seveda. Nimaš se česa bati.« »Pa se vseeno bojim.« »Boj se tistega, kar je brez barve,« reče metulj. »Česa?« »Vsega brezbarvnega.« »Ne vem, kaj misliš,« odvrne Viola. »Nič hudega,« zaprhuta metulj in vzleti. Dvigne se nad klavir, drugi pa mu sledijo. Ogromna jata zleti proti oknu, od tukaj do tam, in ga vsega zakrije. Naenkrat so vsi metulji črni, vsi skupaj ena sama temna senca. Šele ko preletijo mejo med notranjostjo Violine sobe in zunanjim svetom ter ko jih zopet razgali svetloba dneva, dobijo barve nazaj. Viola strmi za njimi, dokler ji zadnja krilca ne izginejo spred oči. Zelo je vznemirjena. Kaj ji je hotel črni metulj povedati? Naj se boji tistega, kar je brez barve. Kaj pa je brez barve? Mogoče voda? Čemu bi se bala vode? Skoznjo lahko vidiš vse. Tudi zrak je prepusten, zakaj bi se ga bala? Viola se ozre skozi zrak okrog sebe. Vse, kar vidi, je v barvah. Tudi klavir, čeprav črn. In klaviatura črno-bela. Ah, bolje, da kar zaigra. Morda pa je odgovor v glasbi. Viola dvigne roke in jih položi na tipke. Toda … njeni prsti so mravljinčasti, kot da v njih ne bi bilo pravega življenja. Kaj je mislil črni metulj? Kaj je mislil? Zakaj je tisto rekel? Še vedno je vsa odrevenela. Vliva si volje, da bi zaigrala. Vnovič pripravi prste in ko jih hoče spet položiti na klaviaturo, naenkrat ne razloči več belih in črnih tipk. Nima se česa oprijeti. Kaj se dogaja? Viola zbegano spusti roke v naročje. Pogleda gor, da bi se umirila, da bi razmislila, da bi se dobro zbrala. Toda njen pogled obvisi v praznini. Klavir je popolnoma brez barve, skoraj prozoren, vendar ničesar ne prepušča. Stene so brez barve, okenski okvir tudi in zunaj – tam ni ničesar, vse prazno. Violo postane tako strah, da zaječi od groze. Je to konec sveta? Konec vsega? Veselja in žalosti? Dneva, noči, letnih časov? Konec glasbe? V obupu udari po brezbarvni klaviaturi. Melodija je povsem razglašena. Viola pa vztraja, išče najtemnejše tone, tiste, ki govorijo o razdejanju, begu, izgubi, črne, črne, čisto črne. Vedno manj tesnobno ji je pri srcu, ves svoj nemir prelije v črno melodijo, ves svoj neizmerni strah. Od tukaj do tam in nazaj. Igra in igra, mogočni, temni toni jo preplavijo. Igra s strastjo obupa in upanja, teme in luči; njena melodija sploh ni več razglašena, vedno lepše zveni, malo strašno in temno, ampak lepo. Tudi strašne stvari je treba povedati, pomisli, tudi temne zgodbe so lepe. Vedno bolj umirjeno ji plujejo prsti po klaviaturi, vedno manj črna je melodija, začnejo se ji pridruževati najprej sivi, potem vijolični, modri, temno zeleni in temno rdeči toni. Violini prsti postanejo počasnejši, kot da bi plesali angleški valček, srčni utrip sledi njihovemu ritmu … In soba se nenadoma zatemni. Viola se ozre proti oknu. Prekrila ga je temna senca. Oh, prav nič se ne bojim, si reče v mislih. Samo metulji so se vrnili.