Zakladnica pravljic

O pripovedovalcu

Alenka je pred prihodom v dom pogosto brala vnukom ali si izmislila kar svoje pravljice. Trenutno jo poleg branja najbolj veseli reševanje križank.

Pripovedovalka pravljic Alenka Kadoič
O avtorju

Sebastijan je do nedavnega pisal zgolj za odrasle. Leta 2014 pa je z zgodbami Dogodivščine duha Babujana in prijateljev pričel ustvarjati tudi za mlajše bralce.

Avtor pravljic Sebastijan Pregelj
Preberi pravljico

Moje ime je Peter. Star sem osem let. V glavnem sem takšen kot drugi otroci, le da za razliko od njih ne vidim. Ker sem slep, se še pred kratkim niso hoteli igrati z menoj. Govorili so, da se mi lahko kaj zgodi in da bodo potem oni krivi. Če sem jih še tako prosil, ni pomagalo. Potem pa sem dobil novega prijatelja in vse se je spremenilo. Ta prijatelj, no, to moram že povedati, ni običajen prijatelj. Da ni povsem običajen prijatelj, pa tudi nisem ugotovil takoj. Bil je dan kot vsak drug. Z žogo, v kateri je zvonec, da jo slišim, sem bil na pločniku in jo brcal v nizek zid. Prepričan sem bil, da bo spet eden tistih dni, ki se bo vlekel in ga kar ne bo konec. Takrat pa se je zgodilo nekaj nenavadnega. Ko sem se že pošteno dolgočasil, me je ogovoril globok glas. Vprašal me je, ali mi je dolgčas. Zdrznil sem se, saj nisem vedel, kdo je. V ulici poznam po glasu tako rekoč vsakogar, tega glasu pa še nisem slišal. Nekaj trenutkov sem presenečeno molčal, potem sem mu priznal, da mi je zelo dolgčas. Neznanec mi je rekel, da ve, kako je to, ker ni z njim nič drugače. Že naslednji hip pa je spregovoril v vedrejših tonih: »Veš, kaj?! Če se drugi nočejo igrati z nama, se lahko pa sama. Saj sva dva! In dva, no, dva je že veliko bolje kot en sam. Kaj praviš?« »Verjetno res,« sem se razveselil. »Moje ime je Babujan,« je rekel glas. »Imaš pa res nenavadno ime,« sem se zasmejal in dodal: »Všeč mi je. Jaz sem Peter.« Skočil sem na noge in brcnil žogo, da je cingljaje odletela proti Babujanu. Babujan jo je ustavil in brcnil nazaj. Še večkrat sva si jo podala, dokler ni vzkliknil: »To je ena super žoga, ker tako cinglja!« »Raje bi imel takšno, kot jih imajo drugi,« sem rekel. »Ampak ne morem. Ker ne vidim, moram žogo slišati.« »Tako je še bolj zabavno,« je odgovoril glas. »Tudi sam bom zaprl oči in poslušal žogo!« Potem sva se žogala naprej, dokler nisva zadihana obstala. Vprašal sem ga, kje živi, in odgovoril mi je, da v zapuščeni vili. »Hecaš se!« mu sprva nisem verjel. »Nič se ne hecam,« je zatrdil. »Starši pravijo, da v stari vili straši!« sem mu povedal. »Pravijo, da so v njej duhovi.« »No … saj,« je zajecljal novi prijatelj, »po svoje imajo prav. Ampak če smo natančni, sem en sam. Včasih nas je bilo več, to je res, a so vsi odšli.« »Kaj?!« se mi je zatresel glas. Počasi se mi je svitalo, s kom se pogovarjam. »Si duh?« sem tiho vprašal. »Če že vprašaš, ti povem, da sem,« je pritrdil Babujan. »In zdaj boš odšel in se nikoli več ne vrneš, čeprav se me ni treba bati.« »Ne bom odšel,« sem odgovoril. »Če govoriš resnico, bom ostal. Samo ne vem, ali bi ti verjel, da si duh. Mogoče se samo norčuješ iz mene, ker veš, da ne vidim. To pa ni več zabavno!« »Ne norčujem se,« je zatrdil Babujan. »Lahko se prepričaš, da govorim resnico. Primi me! No, daj!« Previdno sem iztegnil roke in začel otipavati mehko tkanino. »To sem jaz,« je rekel Babujan. »Najmanj enkrat višji sem od tebe in obilnejši. Ne bi me mogel objeti. Dva otroka bi me mogoče objela, trije zagotovo, en sam pa nikoli. Moja tkanina je sive barve. Si me lahko predstavljaš?« »Lahko,« sem dahnil, še vedno razburjen, da je ob meni duh. Verjetno bi se še pogovarjala, a je Babujan naenkrat zašelestel: »Jaz bi se še malo žogal. Pa ti?« »Lahko,« sem hitro poiskal žogo. Medtem so se nama približali prijatelji, prav tisti, ki me nikoli niso hoteli vzeti s seboj. Babujan jih je že od daleč opazil. Prav zato je skakal višje in se v zraku divje vrtel. »Ali vidite to, kar vidim jaz?« si je Robi, največji med njimi, pomel oči. »Ali vidite, da sta tam Peter in velik strašen stvor, ki ne more biti nič drugega kot duh? Ali vidite, da si Peter s tem velikim, strašnim stvorom, ki ne more biti nič drugega kot duh, podaja žogo?!« Otroci so nekaj časa samo stali in tiho strmeli. »Peter verjetno sploh ne ve, s kom se žoga,« je čez čas rekel Robi. »Če bi vedel, da si žogo podaja z duhom, bi zbežal.« Otroci so mu pritrdili. Ampak Babujan je poskrbel, da ni ostalo pri tem. Nenadoma se je visoko dvignil in jih povabil: »Pridite! Skupaj se lahko žogamo. Vrt je dovolj velik za vse! Kar sem! Vas je strah? Nikar!« Prijatelji so bili sprva previdni in zadržani, a so hitro ugotovili, da Babujan ni slab. Kaj slab, super je! Od takrat me povsod jemljejo s seboj. Pravijo, da sem eden izmed njih. Če ne bi bilo mene, ne bi nikoli spoznali Babujana. Pri njem smo skoraj vsak dan. Kadar je lepo vreme, se igramo zunaj. Na zapuščenem vrtu se žogamo ali iščemo zaklade. Kadar pa dežuje, smo notri. Duh Babujan nam pripoveduje zgodbe in rad prisluhne našim. In včasih nam celo pomaga pri domačih nalogah. Zabavno je, če je duh tvoj prijatelj!