Zakladnica pravljic

O pripovedovalcu

Ivica se je najraje sproščala s planinarjenjem, nabiranjem rož in gob. Vsaj desetkrat je bila na Triglavu, prvič leta 1946.

Pripovedovalka pravljic Ivica Prosen
O avtorju

Boštjana, komika in prevajalca, čaka v 2017 izid dveh slikanic (ne skrbite, ni risal). Kadar ne tiči za tipkovnico, skače po standup odrih in snema podkast.

Avtor pravljic Boštjan Gorenc - Pižama
O ilustratorju

Anja se pri ustvarjanju izogiba enoličnosti. Raje se prepušča otroški igrivosti in, ko ji čas dopušča, svoje znanje uporabi tudi pri izvedbi otroških delavnic.

Ilustratorka pravljic Anja Držanič
Preberi pravljico

Ožbej je iz vrtca prišel domov s svečko velikanko, ki mu je iz nosu segala čez brado, in jo ponosno povlekel nazaj vase. Kar ni šlo v nosnico, je zavzeto obrisal v rokav. Ko se je zjutraj odpravil od doma, je bila njegova srajca še snežno bela. Zdaj je rokav razkazoval pisano paleto odtenkov zelene in rumene. Ko mu je mama slekla srajco, je bila zaradi zasušenega smrklja trda kot oklep.

Mama si je nataknila rokavice in posmrkano srajco z iztegnjeno roko odnesla naravnost v pralni stroj. V predalček je nalila dvojno merico pralnega praška, mehčalca pa toliko, da je pljuskal čez rob.

»Ožbej, kaj smo se zmenili glede brisanja nosu?« ga je vprašala.

»Da sem dovolj velik, da si ga obrišem sam,« je ponosno zažarel Ožbej in si s kazalcem poznavalsko povrtal po nosnici. »In sem si ga. Velikokrat. Osemstokrat. Ja. Osemstokrat sem si ga obrisal čisto sam. Sem bil priden?«

Mama ga je premerila izpod čela. »Kaj pa robci?«

»V žepu so,« je odgovoril Ožbej. Iz njega je potegnil še zaprt zavojček papirnatih robčkov. »Sem lepo pazil nanje?«

Mama se je tako razjezila, da ji je skozi ušesa bušknila para. Glasno je štela do deset, da se je pomirila, nato pa zagledala Ožbeja, kako je iz nosa potegnil prst in ga s slastjo obliznil. Tokrat ji je iz ušes bušknilo toliko pare, da bi lahko delala kot parna lokomotiva.

»Ne grem se več,« je obupano zavzdihnila. »Zdaj jih še ješ? Če ti bo slabo, kar sam sebi pripiši.« Odvihrala je v kuhinjo, si skuhala kavo in šla delit novico o posmrkanem rokavu s prijateljicami na Facebooku.

Ožbej je še nekaj časa stal v kopalnici in zavzeto tipal po drugi nosnici, ali se tudi v njej skriva kakšen smrkelj. Tudi tam je iskanje obrodilo sadove in zelenkast prst je urno romal v Ožbejeva usta. Nato je odšel v svojo sobo.

Tam je delal lepljenke iz barvnega papirja (smrkelj je super lepilo), risal z vodenkami (uporabil je zeleno barvo lastne pridelave) in lutki minjona naredil novo pričesko (tako moderno, z želejem). Ves čas je pridno kašljal in smrkal. Ko ga je mama poklicala k večerji, je pojedel samo pol kosa sadnega peciva, saj je vse popoldne malical smrklje. Pogledal je še risanko in odšel v posteljo. Očka ga je pokril, mu zaželel lahko noč in ugasnil luč v sobi.

Sredi noči je Ožbeja nekaj zvilo v trebuhu. Zdelo se mu je, da se v njem nekaj premika. Nato ga je popraskalo v grlu. Močno je zakašljal, a ni bilo nič bolje. Kašljal je in kašljal, dokler se mu v grlu ni nekaj odlepilo. Iz ust mu je odletela ogromna kepa smrklja. Zakotrljala se je po postelji in padla na tla. Tam se je začela napihovati in rasti. Iz nje so zaštrlele roke, nato noge, na koncu pa so se ji odprle rumene oči in velika, črna, lačna usta.

Ožbej je vse to nemo opazoval in si v strahu potegnil odejo čez nos.

»HHHHAAAAHHHHH,« je zagrčala smrkljasta pošast in se pretegnila. »Kako tesno je bilo v mulčevem trebuhu. Grem si pretegnit noge. Potem pa si poiščem malico.«

Ožbej je skočil pokonci. Kaj, če bo pošastni smrkelj pojedel pecivo, ki je ostalo v kuhinji? Potem bo mama mislila, da ga je pojedel on, in ga bo okregala. Po prstih se je odplazil za pošastjo in sledil zelenim packam na preprogi, ki jih je puščala za sabo.

Res je bila namenjena v kuhinjo. Ko je odprl vrata, jo je videl, kako dviga pladenj in si stresa pecivo v grozno žrelo. Zraven je tako ogabno mlaskala, da se je slišalo, kot bi čmokotal po blatnih lužah.

Ožbej je zbral pogum in prižgal luč. »Stoj, ti nagravžni spak! Pusti pecivo pri miru!«

Smrkljasti stvor se je obrnil proti njemu in zarenčal: »Prav, bom pa tebe požrl, kakor si ti mene!«

Planil je proti Ožbeju, ga zgrabil za rame in ga začel tresti. »Še malce te pretresem, potem si te pa privoščim za sladico.«

Ožbej je v strahu zamižal in zavpil na pomoč: »Mami! Oči! Pomagajta!«

»Saj sva tukaj, sinko. Zbudi se! Kaj je?« je zaslišal očkov glas.

Odprl je oči in videl, da smrkljaste pošasti ni več. Za rame ga je tresel očka, ob njem pa je stala mama in prestrašeno mežikala. Ožbej se je ozrl naokoli. Ni bil več v kuhinji, ampak v svoji postelji.

»Uf, samo sanjalo se mi je,« si je oddahnil.

»Kaj pa? Moralo je biti res grozno, da sva tvoje vpitje slišala v spalnico,« je zanimalo mamo.

»Nič takega,« se je zlagal Ožbej. »Sem že pozabil.«

»Svečka ti visi iz nosu,« je rekel očka. »Ti dam robec?«

»Optimist,« se je vmešala mama. »Saj veš, da uporablja samo rokav.«

»Ne več,« je še vedno malce preplašeno rekel Ožbej. »Daj mi ga, očka, prosim.«

Očka mu je podal robec in Ožbej se je glasno useknil vanj. »Kar tu mi ga pusti, če bom ponoči še kaj smrkal,« je rekel.

Mama in očka sta ga poljubila na čelo in odšla v svojo sobo. Ožbej pa se je ulegel na bok in se usekoval v robec toliko časa, da je bil prepričan, da je iz nosa izpihal čisto vse, kar je bilo v njem.