Zakladnica pravljic

O pripovedovalcu

Anica po celodnevnem delu nikoli ni manjkala na vaji dramske skupine, v kateri je igrala. Z bučnim aplavzom po nastopu je bil ves trud poplačan.

Pripovedovalka pravljic Anica Čandek
O avtorju

Damjana piše pesmi in prozo za otroke in odrasle – običajno ob spremljavi inštrumentalnega rocka. Objavila je več knjig za mlade, kmalu pa izide prva za odrasle.

Avtorica pravljic Damjana Kenda Hussu
O ilustratorju

Miha je avtor stripov, ilustrator in skejter, ki obožuje čokolado, ne mara pa solate.

Ilustrator pravljic Miha Hančič
Preberi pravljico

Pri Zajčevih na robu Globokega gozda so se skotili štirje zajčki. Oče in mama sta jih ponosno opazovala in jih poimenovala po njihovih lastnostih: Marko Skače, Lenko, Bombažek in Maks Veliki.

Marko Skače je res ves čas skakal. 

Lenko je bil len in je najraje spal. 

Bombažek je bil puhast in skuštran kot vata. 

Maks Veliki pa je bil od vseh bratcev največji.

Čez čas se je izkazalo, da so imena za malčke kar prava. Razen za Maksa Velikega, ki je bil kmalu najmanjši od Zajčevih otročičev, drobcen in krhek. A samo zato, ker je bil grozno izbirčen. Jedel je le štiriperesne deteljice.
Štiriperesnih deteljic pa je malo. To vedo celo ljudje, ki detelje ne jedo, a štiriperesne deteljice iščejo, ker menda prinašajo srečo. Morda je zato zelo malo res srečnih in brezskrbnih ljudi. 

Nesrečna in zaskrbljena sta bila tudi mama in oče Zajec. Ko sta nabirala hrano, sta, kot bi mignil, napolnila košaro s korenčkom, sočno travo in deteljo. Potem pa sta ure in ure iskala štiriperesne deteljice za Maksa Velikega, ki so ga zdaj že vsi klicali Maks Mali. 

Če sta imela srečo, sta našla vsaj dve ali tri štiriperesne deteljice, včasih v vsem dnevu nista našla niti ene. Takrat sta bila še posebej nesrečna.

»Maks Mali, poskusi korenček,« je mama pri obedu prigovarjala izbirčnežu. »Sladek je in sočen, čisto sveže izpuljen, da hrusta pod zobmi. To je dobro za tvoje zobke.«

»Ne maram korenja!« je Maks Mali našobil smrček.

»Saj ga nisi še nikoli poskusil. Kako veš, da ga ne maraš?« ga je vprašal bratec Bombažek. 

»Vem!« ga je z vzvišenim pogledom ošvrknil Maks Mali. »Korenje in vse drugo je za navadne zajce, jaz pa sem poseben in zato jem samo štiriperesne deteljice.«

»Važič!!!« so se vsi bratci naenkrat zadrli nanj.

Kmalu bi se kar pri mizi zravsali, če jih ne bi ustavil oče.

»Mir, mularija!« je s taco udaril po mizi, da so zajčki otrpnili na stolih. »Tišina in jejte!«

»Kaj naj jem?« je predrzno vprašal Maks Mali. »Na mojem krožniku je sama grozna zelenjava. Hočem štiriperesne deteljice! Lačeeen!«

In že je planil v jok. Kadar je bil lačen – in lačen je bil vedno –, je bil siten in razdražljiv. 

Mama ga je tolažeče objela in božala po glavici med uhljema, da bi ga pomirila.

»Potuho mu daješ!« ji je očital oče Zajec. »Zanj mora veljati enako kot za druge najine otroke. Nobenih razlik! Naj je, kar je na mizi, ali pa …«

»Ja, očka, kaznuj ga!« mu je v besedo skočil Marko Skače.

»Naj si sam nabira štiriperesne deteljice!« je takoj predlagal Lenko, ki se mu je kaj takega zdelo najhujša kazen na svetu, ker je bil pač len.

»Fantje, ni lepo, da prekinjate očeta in da ste tako nesramni do brata,« je vzgojno posegla vmes mama. »Očka, povej, kaj si imel v mislih!« 

»Torej, no …« se je skušal zbrati oče Zajec. »Če ne boš jedel, te bomo morali peljati k zdravniku, da te ozdravi te … te neumnosti.«

»Ja, očka, Maks Mali je neumen!« se je zahihital Bombažek.

»Bombažek!« je ogorčeno povzdignila glas mama Zajec. »Očka je hotel reči te … te, nenavadnosti. Kajne, očka?«

Očka Zajec je prikimal, čeprav je komajda še krotil jezo. Pri mizi je imel rad mir in prijetne pogovore, še najraje pa tišino. Kot bi otroci to začutili, so obmolknili. Pri mizi se je slišalo samo še hrustanje, žvečenje, mlaskanje – in smrkanje Maksa Malega.

Prihodnji dan pa sta šla mama in oče Zajec na posvet k modri zdravilki Sovi.

Ko sta ji razložila vse o štiriperesnih deteljicah, je Sova za nekaj minut zaprla oči. Malo zato, ker je premišljevala, bolj pa zato, ker je bila nočna ptica in se ji je podnevi ves čas dremalo.

»Če je Maks Mali poseben zajček, naj namesto štiriperesnih deteljic je dvoperesne deteljice,« je priporočila, ko je spet odprla oči.

»Kje pa naj najdeva dvoperesne deteljice?« sta se spogledala starša Zajec.

»Preprosto! Vsem triperesnim deteljicam odtrgajta list,« je zaspano pojasnila sova in zasmrčala, še preden sta se Zajčeva zahvalila za nasvet in poslovila.

Mali Maks je z navdušenjem začel jesti dvoperesne deteljice. Potem pa tudi triperesne deteljice, korenček in vse drugo. Kadar je našel štiriperesno deteljico, je bil še posebej srečen. 

Ostal pa je poseben zajček. Najmanjši od vseh. Maks Mali pač.