Zakladnica pravljic

O pripovedovalcu

Izidor je že 60 let srečno poročen. Zadnjih 5 let z ženo živita v domu, kjer sodelujeta pri različnih aktivnostih, on pa je tudi predsednik Sveta stanovalcev.

Pripovedovalec pravljic Izidor Babnik
O avtorju

Ana vodi Pripovedovalsko šolo Pripovedovalskega Varieteja. Pravljice je prirejala in pisala za projekte različnih gledaliških hiš ter za radio in televizijo.

Avtorica pravljic Ana Duša
O ilustratorju

Milanka je akademska slikarka, ki najraje ustvarja s tehničnim svinčnikom. Pod njenimi rokami so nastale ilustracije pravljic Ane Duša in Toma Kočarja.

Ilustratorka pravljic Milanka Fabjančič
Preberi pravljico

po rezijanski ljudski

V gozdu je živel volk, ki je imel strašno rad novotarije. Vsako soboto je šel v mesto in kupil, kar so imeli v trgovinah novega. Prvi v gozdu je imel plazma televizor, prvi je imel robotski sesalnik, prvi tride tiskalnik, pa videoprojektor s ta velikim platnom, blutuf slušalke in kar je še teh finih reči. Oblačil se je zmeraj v hlače do kolen in vrhnji gumb na srajci je imel zmeraj odpet. Tak gizdalinski volk je bil to.

Ko je neko soboto spet hodil po mestu in gledal izložbe, je v eni izmed njih zagledal motor. Bil je rdeče barve, s srebrno balanco in nizkim sedežem. Volk je stopil v trgovino in vprašal, koliko stane.

»Tisoč,« je rekel prodajalec.

Volk ni imel tisoč, zato se je vrnil v gozd in se že spotoma odločil, da bo zaslužil za motor. Šel je od ene živali do druge in jih spraševal, ali imajo kakšno delo zanj. Celo poletje je pulil korenje, čistil dupline, pel bambijem uspavanke – naredil je vse, skratka, za kar mu je kdo hotel kaj plačati. Ko je prišla jesen, je preštel zaslužek; imel je ravno tisoč.

V soboto je šel spet v mesto. Kupil je rdeči motor s srebrno balanco in nizkim sedežem, za dobro vago pa mu je prodajalec navrgel še čelado. 

Ob približno istem času je lisica v svoji hiši sredi gozda sedla v naslanjač in odprla knjigo, da bi brala. Kar naenkrat je zaslišala, kako je nekaj pfrrrrrrrfnilo po stezi mimo njene hiše. Stopila je k oknu, pogledala levo, desno – nič, nikjer nikogar. Sedla je nazaj v naslanjač in brala naprej. Pa spet zasliši, kako prihaja po stezi, samo da z druge strani: pffrrrrrrrrrrr ... Spet odloži knjigo, pogleda skozi okno desno, levo – spet nikogar. Sede nazaj in bere. Še tretjič se zasliši tisto pfrrrrrrjovenje in tokrat se ustavi prav pred njenimi vrati. Lisica vstane in gre pogledat, kaj je. Vidi volka na motorju.

»Pridi, te peljem en krog,« reče volk.

Ampak lisica noče: »Bojim se brzine,« mu odgovori.

Volk ji obljubi, da bo peljal počasi in ji za boljši občutek posodi še čelado. Zdaj lisica pristane, sede na motor in gresta. 

A ko se peljeta, volku zažvižga veter okoli ušes, da takoj pozabi, kaj je obljubil. Stopi na gas, da gresta sto na uro. Lisica kar miži od strahu.

Ko tako drvita po dolgi ravni cesti, volk pred sabo zagleda železniško progo. Rdeče luči utripajo in zapornice se spuščajo. 

»Če zdajle stisnem, da jih prehitim, potem bom pa res car!« pomisli volk. Čez ramo zakliče lisici:

»Skloni glavo, pod zapornico greva!« 

Ampak lisica je imela čez ušesa poveznjeno čelado in ga ni slišala. 

Potem volk, priliman na balanco, za las prešvistne železniško progo, tik preden se zapornice spustijo. 

Čuden občutek ima, da nihče več ne sedi za njim. 

Ustavi, pogleda – lisice ni. Zla slutnja ga obide, parkira in se odpravi peš nazaj čez progo. Tam gleda naokrog in jo kliče. 

»Auauauau,« zasliši iz grma. »Moja glava, moja glava!« 

Stopi tja in vidi lisico, kako leži vznak v grmu. Zapornica jo je kar odpihnila z motorja, ker se ni pravočasno sklonila.

»Oprosti, lisica,« reče volk, »saj sem ti rekel, da se skloni.«

Ampak lisica sploh ni hotela nič slišati. Vrnila se je v gozd in vsem gozdnim živalim povedala, kaj se je zgodilo. Gozdne živali so staknile glave in sklenile takole: ker volku ne gre zaupati, ne sme nikoli več voziti motorja, traktorja, tovornjaka, avta, kolesa, skiroja, rolke, letala, helikopterja, ladje, podmornice, skratka, sploh ničesar ne.

In od takrat naprej hodi volk po svetu samo še peš.

VIR: Zverinice iz Rezije, ujel in udomačil Milko Matičetov. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2010