Nekega dne je babica dobila pismo. Zelo se ga je razveselila. »Draga babica,« je pisalo. »Smo na morju. Imamo se krasno. Veliko plavamo in se potapljamo. Zelo te pogrešamo. Pridi nas obiskat! Lep pozdrav! Tvoji vnučki.«

O, počitnice na morju! Imenitno! Babica bi zelo rada šla. Vnučkov že dolgo ni videla, na morju pa ni bila že več kot petdeset let. A doma ima kmetijo. Resda je majhna, dela pa kljub temu nikoli ne zmanjka. Vsak dan je treba nahraniti kokoši, pobrati jajca, pomolsti kozo, skuhati pujskom, očistiti hlevček, zaliti vrt, poskrbeti za kužka in muco … Ne, na morje res ne more. Kmetije ne sme pustiti same.

Zvečer, ko je bilo delo opravljeno, je babica sedla za veliko kmečko mizo in znova prebrala pismo. »Morje …« je zahrepenela. Prevzela jo je otožnost. Kako lepo bi bilo spet videti vnučke in skupaj z njimi čofotati na plaži, plavati v čudoviti modrini, iskati školjke in brati knjige v senci dišečih borov! Babica je globoko zavzdihnila.

Muca je opazila, da je nekaj narobe.

»Ljuba babica, kaj te teži?« je zaskrbljeno vprašala. »Je pismo prineslo slabe novice?«

Babica je odkimala.

»Nič takšnega ni, mačica moja,« je rekla zamišljeno. »Vnučki so mi pisali. Povabili so me na morje, na počitnice.«

»O, to je pa čudovita novica!« se razveseli muca. »Morje, sonce, borovci, plaža … Morski zrak ti bo dobro del. Odpočila si boš, si nabrala novih moči … Kar takoj jim odpiši, da prideš!«

Babica pomolči, nato pa tiho reče:

»Kmetije ne morem pustiti same. Kdo bo zjutraj nahranil moje kokoške? Kdo jih bo čuval pred lisico? Kdo skuhal pujskom? Kozo je treba vsak dan spustiti na pašo, jo pomolsti, zaliti vrt in cvetlice na oknih … Vidiš, ne bo šlo. Ostala bom doma in …« Babici je zatrepetal glas in debela solza ji je spolzela po licu.

»Oh, babica …« je nežno zamijavkala muca, se sklonila k babici in vzela njene raskave dlani v svoje mehke tačice. Globoko se ji je zazrla v oči in rekla:

»Jaz bom pazila na kmetijo, dokler se ne vrneš. Kuhati znam, kuhala bom pujskom. Tudi za kokoši in kužka bom poskrbela. Kozo pa bom peljala k sosedi, da jo pomolze. Vse bom postorila namesto tebe. Ne bo lahko, a bo šlo.«

Babica je hvaležno pogledala muco.

»Zelo si ljubezniva,« je rekla, »ampak delo je pretežko za drobno muco, kot si ti. Tega ti ne morem naložiti.«

Skrita v kotu je pogovoru prisluškovala kanglica. Dobra stara kanglica je imela babico srčno rada, iskreno ji je privoščila počitnice in se takoj tudi sama ponudila, da pomaga.

»Jaz bom zalivala vrt in rože na oknih, muca pa bo skrbela za živali. Delili si bova delo, da bo lažje.«

Muca se je razveselila. »Kanglica in jaz sva zelo zanesljivi,« je rekla. »Jutri bom govorila še s kužkom in petelinom. Kuža bo pomagal petelinu čuvati kokoši pred lisico, petelin pa kužku braniti hišo pred tatovi. Dobro se bomo znašli.«

Vse živali so bile navdušene nad zamislijo, da bi si babica privoščila morski oddih. Družno bodo poprijele za delo. Koza se je ponudila, da bo plela vrt, pujski so rekli, da bodo okopali njivo in hodili po nakupih, kuža bo nabiral paradižnike, da se ne bodo pokvarili … Muca, ki je delo na kmetiji najbolje poznala, pa bo nadzorovala, ali vse poteka tako, kot je treba.

Počasi in potrpežljivo so živali prepričale babico, naj vendar gre na zaslužene počitnice. In tako se je že naslednji dan odpravila v mesto, kjer je nakupila vse potrebno: kopalke, sončnik, potapljaško masko in plavutke. Pripravila si je prtljago, dala muci še zadnje napotke in osedlala konja. Dolgo se je poslavljala od živali. Pobožala je kozo, pujske, kokoške, petelina, kužka, muco in kanglico in se jim še enkrat zahvalila za obljubljeno pomoč.

»Vse bo v redu,« ji je zagotovila muca. »Nič naj te ne skrbi, samo uživaj in se srečno vrni!«

»Hvala!« se je nasmehnila babica. »Pa nasvidenje, dragi moji!«

Zajahala je in odjezdila proti morju. Živali so ostale same z veliko odgovornostjo. Čeprav so babici odločno zatrjevale, da bo vse v redu, jih je kar pošteno skrbelo, ali bodo zmogle.

Kanglica je še isti večer zalila cvetlice in vrt. Ker se je želela izkazati, je zalila še potko od hiške do hleva in pujske. Pujski so bili jezni, zagnali so vik in krik. Krulili so tako besno, da se je muca silno prestrašila. Še bolj pa se prestrašila lisica, ki je oprezala okoli kokošnjaka. Stisnila je rep med noge in pobegnila. Kako se je petelinček smejal!

Ko je naslednjega dne muca kuhala pujskom, je po nesreči pozabila lonec na ognjišču. Močno se je kadilo in smodilo, skoraj je izbruhnil požar. Pa je kanglica še pravočasno opazila zadrego in pogasila ogenj.

Ko so pujski šli po nakupih, jim trgovec najprej sploh ni hotel postreči. Še v trgovino jih ni hotel spustiti, češ da so preveč umazani. Dobro, da je šel kužek z njimi in se pomenil s trgovcem, sicer bi ostali praznih rok. Poslej je kanglica vselej dobro zalila in umila pujske, preden so šli v vas.

Koza je bila pri pletju vrta zelo spretna in hitra. Oplela je ves plevel, ker pa je bila slabovidna, je po nesreči populila in pojedla tudi precej vrtnih rastlin. Ko so ji kokoši razložile, da dela škodo, ji je bilo zelo nerodno. Zato so določili petelina, da jo spremlja med pletjem in ji sproti razloži, kaj je treba izpuliti in česa se ne sme. Prazne gredice je kuža zasadil z novimi sadikami. Dala jih je soseda.

Muca je vstajala še pred sončnim vzhodom. Cel dan je bila na nogah, predano je tekala sem ter tja in poprijela tudi za najtežja dela. Tako se je gnala, da je kanglico resno skrbelo, da bo zbolela. »Počivaj,« ji je prigovarjala, ko sta v večernem soncu utrujeni posedali na klopci pred hišo. »Pazi nase! Pujskom lahko tudi jaz kuham.«

Kanglica je med vsakodnevnimi opravki, ki jim ni bilo videti konca, večkrat pomislila, kako babica pri svojih letih zmore vse te napore. »Veš, muca,« je rekla. »zdaj šele vidim, kako je delo na kmetiji utrudljivo – vsi delamo, pa nam kljub temu ni lahko. Babici bi morali v prihodnje večkrat pomagati.«

»Res,« se je strinjala muca in zmajala z glavo. »Kako, da se nismo tega prej domislili?«

Čas je hitro tekel, živali so si pomagale med seboj in se kljub začetnim težavam dobro znašle. Ko se je babica končno vrnila na kmetijo, so jo pričakale cvetoče rože, urejen vrt, okopana njiva in zadovoljne živali. Prisrčno so se pozdravili. Babica je z morja prinesla polno košarico zanimivih školjk in velik šopek dišečega rožmarina. Živali je zelo zanimalo, kako je bilo na morju. Nasmejana in od sonca zagorela babica je navdušeno pripovedovala o poletnih doživetjih, čudovitem svetu pod morsko gladino in vnučkih, ki so zelo zrasli.

»Kako pa je bilo medtem na kmetiji?« je nazadnje vprašala. »Zagotovo vam je bilo težko …«

Muca in kanglica sta se toplo nasmehnili.

»Oh, babica, brez potrebe te je skrbelo!« je rekla muca, »Saj vidiš, da je vse tako, kot mora biti! Pa to še ni vse: sklenili smo, da ti bomo odslej vsak dan pomagali.«

»Tako je!« so zatrdile živali, kanglica pa je še dodala:

»In ko se boš naslednjič odpravljala na počitnice, ti bo lažje pri srcu, saj boš vedela, da se lahko povsem zaneseš na nas.«

Babica bo šla na morje!