Bela vrana Belinda

V nekem gozdu, ne prav daleč stran, živijo številne živali. Zelo različne so, večje, manjše, hitrejše, počasnejše, nekatere se oblačijo v perje, druge v kožuhe, pa vendar se – vsaj v glavnem – med seboj kar dobro razumejo. Pred dežjem se vse rade umaknejo pod streho. Ko iz dupline veverice Čopke zadiši po borovničevi piti, vsaka najde izgovor, da jo "slučajno" prinese mimo. Ko se naokrog plazi lisjak Krempljič, se mu takoj umaknejo s poti.

Nekega dne, nedolgo nazaj, je v gozd priletela vrana. Vrane so redko letale mimo, še redkeje je bilo moč videti eno samo. Raje so bile v jati in drugje so lažje prišle do hrane. Pa vendar to ne bi bilo nič posebnega, če vrana ne bi bila drugačna od vseh drugih. Bila je namreč bela.

»Ste jo videle?« je Jasna Jazbec šepetala prijateljicam.

»Je res povsem bela?« ni mogla verjeti Boduljčica.

»Menda se sveti v temi. Gotovo je bolna. Ali pa je kriva kakšna čarovnija,« so ugibale druga prek druge. »Gotovo je prišla s slabimi nameni. Kaj, če kaj naredi našim otrokom? Najbolje, da se ji izognemo.«

Da so bele vrane sicer redke, a še vedno samo vrane, so sicer vedele, a v svojo bližino je vseeno niso spustile.

Belinda, tako je bilo namreč beli vrani ime, pa si ni ničesar bolj želela kot malo družbe.

»Kaj se igrate? Se grem lahko še jaz?« je spraševala veverice, ki so se podile med vejami, a so se nato brž umaknile.

»Ti pomagam?« je pristala ob Janku Jazbecu, ki se je trudil s kotaljenjem treh jabolk hkrati. A jazbec je le zagodrnjal in nadaljeval, kot bi je ne videl.

»Kako lepo pojete,« je pohvalila družino Stržkovih med vadbo, toda mali pernati pevci so nadaljevali šele, ko je šla stran.

»Le kaj naj storim?« se je spraševala Belinda. »Že v mestu se nihče ni družil z menoj. Očitno ni tukaj nič drugače. Naj grem naprej? Bom sploh kje našla prijatelje?«

Vendar je sklenila še malo ostati. Skrivaj je prisluškovala pogovorom živali v gozdu, počasi spoznavala njihove navade in skrbi. Da, tudi druge živali so imele težave. Ko se je kaj zapletlo, so večkrat omenile zajčka Zaupka. Kazalo je, da zna pomagati pri najrazličnejših zadregah.

Zato ga je poiskala.

»Si ti Zaupko?« je končno potrkala pri zajčku.

»Aha,« je pokimal. »Kakšno pomoč potrebuješ?«

»Kako veš, da jo?«

»Oh, navajen sem,« se je nasmehnil. »Sploh pa vsi prej ali slej potrebujemo pomoč, kajne?«

Vrana je pokimala in razložila, da se že od nekdaj nihče ni hotel družiti z njo. Bila je drugačna od vrstnic in sedaj je tukaj, kjer se zdi, da je vsak malo poseben, pa je vseeno ne sprejmejo.

Zaupko je mirno poslušal in si s tačko gladil bradico.

»Imaš prav,« je rekel. »Vsak med nami je drugačen, za družbo pa iščemo sebi podobne. Ampak ni pomembno samo, kako izgledamo, še več šteje, če nas zanimajo podobne reči.«

»Mene zanimajo samo različne bedarije. Recimo uganke.«

»Na primer?« je vprašal zajček.

»No ... recimo tale: Zakaj gre lahko krt tako hitro pod zemljo?«

»Ne vem. Zakaj?«

»Kar ga ne ovira nasprotni veter,« se je zahahljala vrana.

»Hecno,« si je Zaupko smeje poskušal predstavljati krta, ki divja pod zemljo.

»Ali pa tale: Kako spraviš lisjaka v orehovo lupino?«

Zajček je napeto tuhtal.

»Zelo počasi in previdno,« je vrana po kratkem premoru odgovorila na svoje vprašanje.

»Ti si prava šaljivka,« se je zajček udaril po kolenih.

»In kako potem v orehovo lupino spraviš volka?«

»Počasi in previdno?« je poskušal Zaupko, ki je že pričakoval novo šalo.

»Ne moreš. Za-se-de-no!« je zakrakala vrana. »Je že lisjak notri.«

Belinda in Zaupko sta se vse bolj zabavala in njun smeh je privabil Stašo Stržek.

»Nisem vedela, da si tako za hece,« je pokukala k zajčku in vrani.

»Jaz tudi nisem vedela, da so kače tako dobre v gimnassssssstiki,« je bila bela vrana vse bolje razpoložena.

Pristopila sta še ježka Špikec in Bunkec, vrana pa je še naprej stresala šale. Nekatere so bile bolj, druge manj smešne, a njen smeh je bil nalezljiv in okrog Zaupkovega doma se je kmalu zbrala pisana druščina.

»Poglej, koliko publike si privabila, Belinda,« jo je pohvalila Staša. »Bi morda kdaj nastopila s Stržkovimi?«

»Nastopala ja, pela pa ne,« je odrezala vrana. »Pri mojem glasu bi publika plačevala, da utihnem!«

»Nismo vsi za vse,« se je strinjal Zaupko. »Zato je toliko bolj pomembno, da vsak odkrije, kje je zares dober. Mislim, da je tebi pravkar uspelo.«

Živali so zaploskale vrani, ki se je še naprej hecala.

»Če štorklje prinašajo dojenčke in lastovke pomlad, kaj potem nosijo vrane? Slabe šale menda!«

Živali so se veselo drezale s komolci in si šepetale. Naenkrat se je zdelo, da Belinda že od nekdaj spada mednje. Nobena se ni več spomnila, zakaj so se ji izogibale, a vse so vedele, da zdaj ne bo več tako.

Vitke, okrogle, bele, črne, sive, ... smejale so se rade prav vse!