Bralna različica zvočne pravljice
Otroci se na igrišču skoraj sprejo, kje je lepše, na morju ali pri baki v Bosni. Takrat jih starec opozori, da prihaja beli muc. A zakaj ga še ni? Starec pojasni, da pride, ko se otroci igrajo skupaj.
Tako pa zveni naslov pravljice v bosanskem jeziku:
BIJELA MACA
Selma, Amir in Nejc so se gugali na rumeni gugalnici, iz mivke v peskovniku gradili malo mesto in se žogali s pisano žogico.
- »Ujemi, Selma!« je zaklical Nejc!
- »Uhvati [ù'hva-ti]!« je Selma vrgla žogico Amirju.
Bilo je prijazno nedeljsko dopoldne v prvih dneh sončnega poletja. Nejc bo šel kmalu na morje. O, kako se je veselil! Spet bo videl svoje drevo, svoj bor, s teto igral minigolf, očka pa bo družino z motornim čolnom peljal daleč tja v turkizni zaliv.
Selma in Amir poleti ne gresta na morje. V Bosno gresta. K babici in dedku, ki živita na vasi. O, kako se veselita! Spet bosta videla dedkovega belega konja, s stricem Jasminom bosta v hribu pasla njegove navihane koze, babica pa bo za družino spekla baklavo.
Nejc na morju plava s plavutkami, Selma in Amir pa plavata v reki, v Uni. Nejc ima na morju prijateljice in prijatelje: Barbaro, Tilna, Petro, Anžeta ... Tudi Selma in Amir imata v Bosni prijatelje, veliko prijateljic in prijateljev: Almiro, Marka, Saliha, Aleksandro ... Otroci so se skoraj sprli, kje je lepše: na morju ali v Bosni.
Nenadoma pa so za sabo zaslišali:
- Pssssst... Prišel bo ...
Obrnili so se in na klopici ob robu igrišča je sedel starček. V rokah je držal ogrlico z drobnimi perlicami, po katerih so sem ter tja tekali njegovi prsti.
Selma, Amir in Nejc so utihnili in se spogledali. Starčka prej sploh niso opazili.
- »Ko će doći [kȍ ćè dó-ći]?« sta se opogumila Selma in Amir.
- »Kdo bo prišel?« je starčka osupel vprašal Nejc.
- »Muc ...«
- »Maca [mâ-ca]?« sta se začudila Selma in Amir.
- »Ooooo, muc ...,« se je raznežil Nejc.
- »Da ... Muc. Beli muc,« se je smehljal starček. Otroci so nejeverno gledali vanj.
- »Kada? Kada će doći [kȁda ćè dó-ći]?« je Selma stopila korak naprej.
- »Tudi mene zanima, kdaj bo prišel,« ji je sledil Nejc.
- »Prišel bo. Doćiće [dó-ći-će],« jima je pokimal starček.
- »Bel je?«
- »Bel.«
- »Čisto bel?«
- »Bel kot sneg.«
- »Ooooo... Bijel kao snijeg [bí-jel kâo sní-jeg],« je bil očaran Amir.
- To je najlepši muc na svetu. Bel muc iz otroških sanj.
Selma, Amir in Nejc so imeli radi živalce. Želeli so si psička, pisano papigo, hrčka, zajčka ... najbolj pa mucka. Kako zelo so si ga želeli! Mamice pa niso dovolile, da bi ga imeli. Zdaj pa bo prišel, ves bel in puhast. To bo njihov muc. Skrbeli bodo zanj. Prihranili bodo žepnino, namesto lizik in sladoleda bodo kupili brikete zanj, pa posladke, košaro za spanje, blazinico, pa nekaj igračk, da se bodo igrali z njim, oooooo, kako težko so ga čakali.
- »Kdaj bo prišel?«
- »Beli muc pride, če se otroci igrajo skupaj,« jim je povedal starček in njegovi urni prsti so se za hip ustavili.
Selma, Amir in Nejc so se spogledali.
- »Kdaj bo prišel?« so spet in spet spraševali.
- »Beli muc pride, če so otroci prijatelji.«
Selma, Amir in Nejc so se prijeli za roke.
- »Mi smo najbolji drugovi [mî smȍ naj-bò-lji dru-gò-vi]!« je vzkliknil Amir.
- »Ja, najboljši prijatelji!« se mu je pridružil Nejc.
- »Kad će doći [kȁd ćè dó-ći]?« je spet vprašala Selma.
- »Ne skrbite, prišel bo. A vedite: Beli muc pride samo enkrat.«
Ni prišel.
- »Nikada neće doći [ni-kà-da ne-će dó-ći],« je Selma sklonila glavo.
- »Prav imaš, Selma... nikoli ne bo prišel,« je šepnil Nejc.
Vrnili so se v peskovnik, skupaj so se igrali, tiho so ga še naprej čakali. Nejc je šel na morje, Selma in Amir v Bosno, vrnili so se domov, prišla je jesen, šli so v šolo, potem je bila zima, pa spet pomlad s cvetlicami ... vsak dan so prihajali na igrišče in so ga čakali. Odraščali so.
In potem so nekega dne zaslišali mehke stopinje. Sedel je na klopici in mirno gledal vanje. Beli muc. Ooooo ... Takrat so razumeli: Beli muc pride, ko ga otroci čakajo skupaj. V tistem trenutku, ko pride – postanejo odrasli in Beli muc se spremeni v spomin. Spomin, ki je tako lep, da lahko prežene vsak, vsak oblak na nebu.
Muc Muc beli,
kako smo te veseli!
Vsak dan smo te čakali,
otroštvo praznovali.
Ti le enkrat prideš.
Iz naših src
nikoli ne odideš.
Pri prevodu je sodelovala Dejana Milanović (Pionirski dom).