4. Brodolomci

Kosmati astronavti so strmoglavili v morje. Tam se ne moreš sporazumevati z besedami, lahko pa se, kako zabavno, z rokami in gestami. Še ti brodolomcem brez besed pokaži, kako pridejo domov.

Pripovedovalske spodbude

Počasi in globoko vdihnite, nato pa izdihnite. Pripravite ogledalo ali ukrivljeno žlico in pozorno prisluhnite. Nato brez besed pokažite, kako se počutite.

• Brez besed, le z zvoki in gibi pokaži, kako se počutiš ter kaj misliš.

• Opazuj, kako dihaš.

• Igraj se pantomimo.

Pri poslušanju te zgodbe imej pri sebi ogledalo ali zloščeno žlico ter vsaj enega prijatelja ali starša. Pa pohiti, saj se bo zgodba začela raketno hitro!

Proti Zemlji je letela nenavadna raketa. V njej so bili jazbec, miš, zajec, veverica in medved, ki so potovali domov. Raketa je drvela kot blisk in žarela kot komet in močno jo je premetavalo.

»Držite se! Strmoglavili bomo!« je kričal jazbec. Vsak se je za nekaj prijel, sicer bi tudi njih premetavalo kot cunje v pralnem stroju. »Dihajte, dihajte, proti morju drvimo!«

Že čez nekaj trenutkov je raketa z glasnim ČOMF! in ŠTRBUNK! priletela v morje.

Prijatelji so se ozrli naokrog. Skozi okna so videli ribe, meduze, morske zvezde, alge … Raketa je počasi tonila v morje.

»Reši se, kdor se more!« je vpila miš.

»Brez potapljaške opreme ne moremo ven!« je medved brskal po raketi.

Na srečo so imeli v raketi najrazličnejšo opremo in tudi potapljaška ni manjkala. Nadeli so si maske, kisikove jeklenke in dihalke ter se podali v neznane morske globine.

Plavali so vsak po svoje. Kako plava jazbec? Kaj pa veverica, zajec, miš in medved? Pokaži, kako plavajo. Pa ne pozabi dihati: vdih – izdih, vdih – izdih.

Niso še dolgo plavali, ko so pred seboj zagledali z algami obrasle razbitine gusarske ladje.

»To bi si rad ogledal,« je pomislil jazbec. A kako naj to pove prijateljem?

Prešinilo ga je, da se ne morejo pogovarjati, in drugi so bili enakih misli. »Hmmm … morda bi šlo z rokami in nogami,« je razmišljal, »pa čeprav med plavanjem. Poskusimo! Igrajmo se pantomimo!«

Veš, kaj je pantomima? To je igra, v kateri si igralci podelijo misli, čustva in razpoloženje samo s kretnjami in mimiko. Poskusi pokazati navdušenje, veselje ali pa radovednost.

Jazbec je najprej pokazal nase, potem na svoje oči in nazadnje še na gusarsko ladjo: »Rad-bi-si-ogledal-razbitine.«

Vsi so ga razumeli, vsi so prikimali in odplavali za njim.

»Kaj je to?« je s kretnjami vprašala veverica, ki je zagledala veliko premikajočo se senco. »Riba ali pošast?« Le za hip je postala in pozabila mahati s tacami, a je že začela toniti. Ves čas je treba plavati, brez počitka.

»Plavajmo, plavajmo!« je zajec mahal s tacami. »Kako težko je plavati z vso to opremo!«

»Poglejte te rastline! In morske zvezde, kumare, ježke …« je jazbec ves prevzet kazal prijateljem.

Medved, ki mu je bila potapljaška oprema nekoliko pretesna, se je ves čas pritoževal in kremžil. Prav okorno je mahal z nerodnimi tacami.

Kako je bilo videti to kremženje pod masko? Znaš pokazati?

»Kako bomo prišli na površje?« je medved spraševal prijatelje. Ampak ga niso razumeli.

»Ne slišimo te! Kaj kažeš? Si koga zagledal?« so se praskali po glavah.

Medved je krilil s šapami in zavijal z očmi. Skušal je povedati, da bi šel rad ven iz vode, a so ga prijatelji narobe razumeli. Mislili so, da jih opozarja na nevarnost. Prestrašeno so pogledovali okrog sebe. Tamle so zagledali senco – in še drugo, tretjo … Spogledali so se in se tokrat vsi razumeli: »Bežimo!«

Kakšen strah se je prikazal na njihovih obrazih. Ga znaš pokazati?

Vsi so plavali hitro kot gliser ali pa še hitreje. Najprej na površje, potem do obale, kjer so kot klade popadali po tleh. Sneli so si potapljaško opremo in globoko vdihnili: vdih, izdih …

»Medved, kaj si videl?!« je zaskrbljeno vprašala veverica, ko so bili na varnem.

»Ničesar. Spraševal sem vas, kako bomo prišli na površje,« je sopihal medved.

»Mislil sem, da si videl morskega psa!« se je začudil jazbec.

»Jaz pa sem bila prepričana, da k nam plava troglava pošast z ogromnimi kleščami,« se je zasmejala miš.

»Ustrašili ste se lastnega strahu,« je sklenil medved. »Ampak škoda, da si nismo ogledali morskega dna. Verjetno skriva veliko zanimivosti in morda kakšen zaklad.«

»Predlagam, da si kar sami povemo zgodbe o tem, kaj bi lahko videli! Kdo bo začel?!« je predlagala veverica.

»Včasih je kakšno stvar bolj zabavno povedati s pantomimo. Dajmo, igrajmo se!« je jazbec povabil prijatelje. »Še ti se igraj s starši ali prijatelji!«

Jazbec in njegovi prijatelji so se tako zavzeto igrali pantomimo in se krohotali, da so pozabili, kje pravzaprav so. V resnici niso imeli najmanjšega pojma, kako bodo prišli domov.

Veš ti? Pomagaj jim, prosim, in jim na svoj način povej, kako naj najdejo pot domov.

Srečno pot, prijatelji!