Buuu!

Strahec je dovolj velik, da lahko začne strašiti. A kaj, ko se boji teme. Prvo noč ga spremlja bratranec. Toda, koga je bolj strah, ko bratranec začne strašiti po otroški sobi, strahca ali otroka?

Nekoč pred davnimi časi je živel Straš, strahec, ki se je bal teme.

V resnici to ni bilo nič posebnega, dokler je bil Straš še Straši. Večina strahcev se boji teme in marsičesa, dokler so majhni, tako kot človeški otročički.

A lepega dne je mama po večerji oznanila: ”Straš, danes je tvoja noč! Končno!”

Straš je obstal. Mrak se je že začel zgoščati v črno temo in pohiteti bi moral, če bi se želel pravočasno umakniti na najvišjo okensko polico v stolpu starega zapuščenega gradu in pravočasno prižgati čelno lučko. Noč je bila oblačna, zato ni mogel računati na lunine žarke.

”Petnajst minut do polnoči bo na grajskem dvorišču nate čakal Strahoslav,” je nadaljevala mama, kot da ne bi ničesar opazila. ”Ponudil se je, da te uvede v strašenje.”

Strahoslav, bratranec Strahoslav! Grooozno!

”No, no,” je zagodrnjal oče, ”nikar se ne boj – saj bo šlo!” Dobro se je spomnil svoje prve noči strašenja. ”Prvič lahko s seboj vzameš čelno svetilko.”

Vsaj to! Čelno svetilko sta Strašu podarila oče in mama. Kako bi na oblačne noči shajal brez nje?

In tako se je Straš petnajst minut pred polnočjo s prižgano čelno svetilko in trepetajočim srcem spustil na grajsko dvorišče.

”Buuu!” se je zaslišalo izza starega vodnjaka.

Bela srajčka, v katero je bil odet Straš, je nemirno zaplahutala.

”A sem te, kaj?” se je zasmejal bratranec Strahoslav, ki je medtem privršal izza vodnjaka. Pokazal je na svetilko na Straševem čelu. ”To pa kar ugasni,” je rekel.

”Mama in oče mi dovolita, da si svetim,” je rekel Straš in s pogledom ošinil črno nebo brez zvezd. ”A tebe prvič ni bilo nič strah?”

Strahoslav je skomignil. ”No,” je odvrnil po premolku, ”malo že … A sem upošteval mamin nasvet in trikrat globoko vdihnil in izdihnil in si zapel pesmico …”

”Katero pesmico?” je vprašal Straš.

”Takole gre,” je rekel Strahoslav in odpel refren.

”Lepa,” je pripomnil Straš in trikrat globoko vdihnil in izdihnil. Res je pomagalo – srce mu je nehalo razbijati, kot bi mu hotelo skočiti iz prsi, čeprav je še vedno bílo nekoliko prehitro.

 ”Če se ne podvizava, bova zamudila,” ga je opomnil Strahoslav. ”Začela bova z Matičkom in Jerco. Za mano!”

In že sta odvršala. Vršala sta in vršala in Straševa svetilka jima je razsvetljevala pot.

Ura v vaškem zvoniku je ravno odbila polnoč, ko sta pristala na zunanji polici okna, ki ga je oblivala mehka svetloba.

”Tudi ta dva se bojita teme,” je pripomnil Strahoslav. ”Nespametna starša jima dovolita, da spita pri luči.” Obrnil se je k Strašu in mu velel: ”No, zdaj pa le ugasni to reč!”

Kakšna sreča, da je v sobi brlela nočna svetilka!

”Noter bova zlezla skozi to režo,” je pojasnil Strahoslav in z glavo pokazal na priprto okno. ”Medtem ko boš ti zajemal zrak v pljuča, da se bo tvoj ’buuu’ sploh slišal, bom jaz ugasnil svetilko na nočni omarici.”

Ojoj. Potemtakem bo v sobi trda tema, je pomislil Straš.

”Ko bo tema, začneva brez odlašanja strašiti,” je nadaljeval Strahoslav. In že je zdrsnil skozi režo.

Hm. Slišati je bilo preprosto. Za strahca, ki se ne boji teme …

Bo že kako, si je mislil Straš in smuknil v sobo.

Nenadoma je bilo v njej temno kot v rogu.

Straš se je začel tresti, še preden je zaslišal Strahoslavov ’Buuu!’.

Otroka sta skočila pokonci in zajokala.

”Mamiii!” sta v en glas zaklicala s tankim glaskom.

Zdaj zdaj bo pritekla mami in naju nagnala, si je misli Straš. Upam, da bo prižgala luč!

”Buuu!” je gromel Strahoslav. Narahlo je dregnil Straša, češ – bo kaj od tebe?!

Luč, je pri sebi ponovil Straš.

Prižgal je čelno svetilko in začel peti pesmico, ki mu jo je pri vodnjaku na grajskem dvorišču zapel Strahoslav.

”Pa kaj je s tabo?!” se je razjezil Strahoslav. ”Jutri ne računaj več name!” Poletel je proti oknu in se izmuznil na prosto.

”Lahko pogledaš,” je rekel Matic sestrici. ”Samo majhen strahec je.”

Jerca je umaknila roki izpred oči in se zastrmela v Straša.

”Revček, kako se trese,” je dahnila.

”Ne boj se,” je rekel Matiček, ”nič hudega ti ne bova naredila.”

”Samo poigrala bi se s tabo,” je rekla Jerca.

”Naju naučiš tisto pesmico?” je Straša prosil Matiček.

Kdor rad poje, težko neha, ko enkrat začne peti.

”Znam še eno,” je rekel Straš. ”Očka mi jo je pel pred spanjem, ko sem bil še majhen.” Zaupljivo je dodal: ”Če se Strahoslav potika kje v bližini in čaka na priložnost, da bi vaju še enkrat prestrašil, ga bo uspavanka dokončno pregnala.”

”Pa tvoja lučka tudi, a ne?” je z zaspanim glasom dodala Jerca in zazehala.

”Tudi,” je prikimal Straš.

Nežna melodija je Matička in Jerco zazibala v sanje.

Straš je prižgal svetilko na nočni omarici.

”Jutri spet pridem,” je zašepetal od okna. ”Sam.”

In tako se je tudi zgodilo.

Pa ne samo naslednjo noč, prav vsako noč je Straš obiskal Matička in Jerco. Spečima bratcu in sestrici je s pesmico polepšal sanje in poskrbel za to, da si Strahoslav ni drznl v bližino, kaj šele v njuno sobico. Mimogrede se je še malce poigral z njunimi igračkami in prelistal njune knjigice. Včasih sta se predramila in mu v polsnu pomahala, največkrat pa sta njegove obiske prespala.

In ko je Straš nekega dne privršal v sobo, v kateri ni več gorela nočna svetilka, je presenečeno ugotovil, da se tudi on več ne boji teme!

Tako je napočil čas, da se poslovi od Matička in Jerce in si najde drugo delo.

A kaj naj počne?

Lahko bi loščil zvezde, da bodo jasne noči še bolj čarobne …

Strahec je dovolj velik, da lahko začne strašiti. A kaj, ko se boji teme. Prvo noč ga spremlja bratranec. Toda, koga je bolj strah, ko bratranec začne strašiti po otroški sobi, strahca ali otroka?