Čapljina pečenka

Čaplja naseklja če-če-če-čebulo in če-če-če-česen za ču-ču-ču-čufte. Speče tudi čo-čo-čo-čokoladno torto. Na gostijo povabi lisico, a ta bi raje snedla ča-ča-ča-čapljino pečenko.

Čaplja je bila čudovita ptica s čudnimi navadami. Želela je postati kuharica. Nadela si je očala in začela: »Za večerjo bom skuhala čebulno čorbo, glavna jed bodo čufti iz hroščev in ščurkov in pečen česen kot priloga, za sladico pa spečem čokoladno torto in češnjevo čežano. Začnimo! Gremo skupaj: če-če-če-čebulo nasekljamo, še če-če-če-česen ji dodamo in ču-ču-ču-čufte že imamo. Potem pa čo-čo-čo-čokolado pripravimo za torto in zaplešimo ha-ha-ha! Ena, dva, ča-ča-ča, ena, dva, ča-ča-ča, ča-ča, ča-ča, ča-ča-ča-ča, čaplja kuha ena, dva!«

Čeprav je bila čaplja znana po svoji nenavadnosti, se je živalim zdela njena vnema čudna.

Čaplja si je nadela modna črna kuharska oblačila in črno čepico, kot je videla kuharske mojstre v časopisu, da bi bila čedna, a videti je bila bolj čarovnica ali kakšna stara vešča kot pa čedna čaplja. Ču-ču-ču so se kuhali čufti, medtem ko je čo-čo-čo stepala maso za čokoladno torto in či-či-či-či mešala češnjevo čežano. Čeprav je čarobno dišalo, ni bilo nikogar blizu.

»Koga naj povabim na večerjo?« je spraševala čaplja.

Vonj je privabil lisico, ki je čepela za grčavim štorom in opazovala.

Čaplja jo je opazila in jo povabila: »Lisičja gospodična, v čast bi mi bilo, če se mi pridružiš na večerji, pozno v noč pa lahko imava še čajanko in pojeva kak košček čokolade, saj slaščic ni nikoli preveč.«

Lisica je pogledala pogrnjeno mizo in zavihala nos. »Hja, ne maram,« je vzvišeno rekla, potem pa vprašala: »Imaš morda čapljino pečenko?«

»Ne, tega pa nimam,« je čivknila čaplja, malo razočarana, da lisici ponudba ni všeč.

Lisica pa je začudeno rekla: »Res škoda. Te naučim speči čapljino pečenko?«

Čaplja se je čudila, kako neskončno posebna jedača mora to biti, ko ima tako čudovito ime, čapljina pečenka. »Kakšna čast!« si je mislila. »Pečenko so poimenovali po čapljah.«

Lisica jo je povabila v lisičino.

»Prav čeden dom imaš,« je čaplja občudovala lisičin dom.

»Ker je recept skrivnost, ki jo čuvam, ti jo zaupam v skrivališču. Počakaj in ti povem,« je skrivnostno šepetala lisica. »Skočim še po čebulo, česen in začimbe, ti pa si medtem privošči čaj!«

Čaplja si je mislila: »Čudovito! Česen in čebulo imam srčno rada, kdo ve, kakšne začimbe je potrebno dodati.« Skuhala si je čaj, sedla na kavč in v pričakovanju čakala.

Lisica je medtem v trgovini počasi prečesavala police in iskala začimbe: »Ničesar ne najdem! Dajte, otroci, pomagajte mi poiskati vse, kar potrebujem. Ča-ča-ča … čaj! Čaja imam še dovolj. Či-či-či … čili, dober bo za pečenko. Ta malo peče. Če-če-če, aha, čebula! Čo-čo-čo … čokolino! Tega ne potrebujem. Če-če-če … česen. Odlično! Pa imam vse!«

Čaplji je bilo medtem dolgčas in se je naveličala čakati.

»Drugič se bom naučila speči čapljino pečenko,« je rekla: »Danes sem preveč neučakana in lačna.« In je šla domov na večerjo. »Čufti iz hroščev in ščurkov ter pečen česen za prilogo. Potem pa čokoladna torta in češnjeva čežana za posladek. Njami!« se je veselila.

Lisica se je vrnila iz trgovine, a čaplje ni bilo več. »O, nesreča!« je zakričala. »Ušla mi je, čaplja čapljasta!«

Lisica je za večerjo sama jedla čebulo in česen s čilijem. To se je pačila, saj jo je vse peklo po gobčku. Čisto nič kaj lisičja ni bila ta večerja. Preveč pekoče za lisičji okus.

Čaplji pa je doma večerja zelo teknila. »Odlično je bilo, čeprav brez pečenke! Ču-ču-ču … čudovito!« si je čestitala. »Še malo skupaj zaplešimo. Dajmo! Ena, dva, ča-ča-ča, ena, dva, ča-ča-ča, ča-ča, ča-ča, ča-ča-ča-ča! Tako. Čudovit dan je za mano. Lahko noč!«

Zadovoljna je odšla spat.