Ježek Špikec se rad potepa. Pot ga pogosto zanese do roba gozda, kjer se začenjajo vrtički mestnih hiš. Veliko zanimivega je videl.

Ko se je ohladilo, na primer, so ljudje vse manj hodili ven. Namesto tega so si drevesa prinesli kar domov. Celo okrasili so jih. Še bolj je osupnil, ko so nekega jutra pod drevesi zrasle pisane škatle, ki so se jih ljudje nadvse razveselili. Nato so iz njih potegnili kup različnih reči. Prava čarovnija!

Ljudje so se tako veselili, da je še samemu Špikcu zaigralo srce.

»Joj, ko bi tudi v našem gozdu zrasla takšna čarobna presenečenja,« je pomislil.

Po poti domov je v njem zorela domislica. Medila se je kot sočna hruška, dokler ni tik pred svojim domkom sklenil – tudi v gozdu bodo čarovnije! Svoje sosede bo presenetil z darili, podobnimi tistim, ki so jih dobili ljudje.

Ker so ježi nočna bitja, se je kar brž lotil dela. Pri ljudeh je videl, da so pod drevesci največkrat dobili igračke, obleke ali sladkarije. Tudi svojim sosedom je namenil podobna darila.

»Mladička pri Jazbečevih nista nikoli sita,« je mrmral, ko je pekel slastno torto iz jabolk in hrušk. »Tole bo kot nalašč zanju. Še za očka in mamico bo ostalo.«

Hotel je narediti zares veliko torto, zato je imel precej težav z merjenjem in mešanjem. Ko jo je dal v pečico, se je lotil pletenja jopice. Z njo je želel presenetiti gospo Šojo.

»Šoja se rada oblači v pisane jopice,« je razmišljal. »Pozimi ji bo topla obleka gotovo prišla prav. Naredil bom še posebej pisano, da jo bomo videli že od daleč.«

Med štetjem zank in prepletanjem barv je malce pozabil na torto. Na darilo za Jazbečeve ga je spomnil šele močan vonj iz kuhinje. Ko je odprl pečico, se je ven zakadil ogromen oblak dima, in Špikca je napadel kašelj. Vse skupaj je odklopil in se vrnil k jopici.

»Kdo ve, kakšna je torta,« je zaskrbljeno ugibal. »Nadev je stekel ven in ob straneh je skoraj črna. Upam, da bo vsaj okus pravi.«

Tako se je od samih skrbi zmotil v štetju zank in Šojine jopice ni sestavil, kot bi bilo treba. Toda že se mu je mudilo proti domu Jazbečevih, kjer je pred vhod položil torto.

»Naj se tukaj ohladi do konca,« je pomislil in odbrzel proti Šojini duplini.

Spotoma je razmišljal o svojem naslednjem darilu. Odločil se je, da bo Repatkovim zgradil gugalnico. Mladiči so svojega očka, resnega in včasih kar malo strogega veverička, že dolgo prosili zanjo.

»Vem, da Repatek zlepa ne najde časa,« si je mislil ježek Špikec in v glavi risal načrt za igralo, pri tem pa z rokavom jopice zataknil vejo Šojinega drevesa. Ko je prilezel do njenega vhoda, je bila že dodobra razparana.

A ježek je preveč hitel, da bi to opazil. Pri Repatkovih je iz debele volne spletel zanko, na katero je pritrdil vejo. Dolgo je trajalo in danilo se je že, ko je končal.

»Na hitro jo preizkusim,« je pomislil, sedel na gugalnico in naredilo je: hrsk.

»Ojej,« si je rekel. »Verjetno so mi počile hlače. Najbolje, da se grem domov preobleč.«

Ko se je vračal, je zapihal mrzel veter in prinesel sneg. Prevrnil je že tako vegasto torto pred vhodom Jazbečevih, raztrgal jopico, namenjeno Šoji, in do konca zlomil vejo, na kateri je bila obešena gugalnica za Repatkove.

Nato je vse skupaj prekril sneg in še dodatno se je ohladilo.

Živalce so se prebudile v povsem bel svet.

»Janko, Janko,« je prva vstala Jasna Jazbec in se zastrmela v sesedlo in povsem zmrznjeno torto pred vhodom. »V našo jazbino zdaj vodijo stopnice!«

»Odlično,« je pokimal Janko. »Zdaj bo veliko varnejša.«

»In še po sadju diši,« sta ugotavljala mladiča.

Le malo pozneje se je prebudila Šoja. Za njo je bila težka noč. Sanjalo se ji je namreč, da ji je zmanjkalo prostora za zbirko jopic. Imela jih je že deset. Morda še več, a od deset naprej tako ni znala šteti. Le kam jih bo dala?

O, kako se je razveselila pisane vrvi, razpete krog in krog njenega drevesa! Ni vedela, da bi to morala biti še ena jopica več zanjo.

»Na vrvico bom lahko obesila jopice!« je vzkliknila. »Če to ni praktično! Sosedom se bom lahko pohvalila z vsemi naenkrat. Če bo deževalo, jih spotoma še opere. In ko bo nehalo padati, se bodo posušile!«

A najbolj so vriskali pri Repatkovih. O Špikčevi gugalnici ni bilo več niti sledu, je pa zlomljena veja zmrznila v izvrstno drsalnico. Ves ljubi dan so se dričali in pridružila se jim je mladež od blizu in daleč.

Njihovi starši so jih morali nenehno miriti in zraven tiho upali, da še sami pridejo na vrsto.

Ko si je pozneje Špikec ogledal svoje obdarovance, je najprej opazil, da ni šlo vse po načrtih. Toda sosede je le razveselil. In druge živali tudi. Očitno je v gozd prinesel čarovnijo. In ko se je vrnil domov, ga je pred vrati čakala košarica s slastnim pecivom. Kot bi zrasla iz nič.

»Saj pravim,« se je obliznil. »Prava pravcata čarovnija.

Čarobni ježek