Čebelje karte

O pripovedovalcu

Pavla, včasih drobno in živahno dekletce, ima še vedno veliko radoživosti v očeh. Zelo rada je brala in to strast prenesla na obe hčeri in vnuka.

Pripovedovalka pravljic Pavla Traven
O avtorju

Sebastijan je do nedavnega pisal zgolj za odrasle. Leta 2014 pa je z zgodbami Dogodivščine duha Babujana in prijateljev pričel ustvarjati tudi za mlajše bralce.

Avtor pravljic Sebastijan Pregelj
O ilustratorju

Marti ilustriranje predstavlja poslanstvo, ki je vedno nepredvidljivo, polno razburljivih dogodivščin in zato nikoli dolgočasno.

Ilustratorka pravljic Marta Bartolj
Preberi pravljico

Medved Miha, jazbec Janez in rakun Rajko so sedeli okrog štora v bližini čebelnjaka. Ker se niso mogli dogovoriti, čigav bo med, je medved odločil: »Zmešajmo čebelje karte. Tisti, ki zmaga, dobi med.« Jazbec in rakun sta se strinjala. »Pa poglejmo,« je medved razdelil tri karte in odložil svojo, na kateri je bila domača čebela. »Čebele delavke so dobre plesalke,« je rekel. »Kakšna neumnost pa je to?« je poskočil rakun. »Ni neumnost,« je medved odkimal in pojasnil: »Zibajoči ples čebel delavk sporoča ostalim čebelam, v kateri smeri rasejo najbolj medene cvetlice in kako oddaljen je travnik.« »Česa ne poveš,« se je zvito nasmehnil jazbec in odložil svojo karto. »Čebele živijo tudi v mestih.« »Pa kaj še!« je kriknil medved. »Tam jih še nisem videl.« »Seveda ne,« mu je odvrnil jazbec. »Ker še nikoli nisi bil v mestu. Zato! Če bi bil, bi jih pa videl. Sicer pa tako piše na karti in kar piše na karti, velja.« »Naj bo,« se je medved popraskal po smrčku. »Med mestnih čebel je pogosto boljši od tistega, ki ga domače čebele naberejo na podeželju,« je povedal jazbec. »To pa zato, ker v mestu ne uporabljajo škropiv za zaščito pridelkov.« »Že mogoče, da je njihov med boljši,« je rakun odložil svojo karto, »ampak divje čebele so od vseh čebel najboljše opraševalke. Ena sama divja čebela opraši toliko kot 120 domačih čebel! No?!« je iztegnil šapico, da bi vzel karte. Bil je prepričan, da je zmagal in s tem pridobil med. »Počasi, prijatelj!« ga je ustavil medved. »Kaj?« se je rakun namrščil. »Zdi se mi, da mešamo jabolka in hruške,« je zabrundal medved. »Kakšna jabolka?« je rakun pogledal medveda. »Kakšne hruške?« »Tako se samo reče,« je pojasnil medved. »To pomeni, da primerjamo stvari, ki se jih ne da primerjati.« »Čebela je čebela,« je zacvilil rakun. »Ne izmišljuj si zdaj, ko izgubljaš!« »Praviš, da izgubljam?!« je medved grozeče povzdignil glas. »Pravim samo, da je čebela čebela,« je ponovil rakun. »Brez čebel ne bi bilo ne jabolk ne hrušk,« se je zdaj oglasil jazbec, da bi ju pomiril. »O čem govoriš?!« je zagrmel medved. »Glej, Miha,« si je jazbec pogladil brčice, »saj smo se učili v šoli, a ne? Se spomniš? Se ne spomniš?« »Ampak kaj?« je medveda že minevalo potrpljenje. »Povej!« je kričal tudi rakun. »Medtem ko čebele nabirajo nektar, oprašujejo rastline,« je pojasnil jazbec. »Brez čebel ne bi bilo ne jabolk ne hrušk.« »Saj vem,« se je medved popraskal po debeli glavi. »Vse to vem.« »Jaz tudi,« se je oglasil rakun. »In še več!« »Potem pa ni nobene potrebe, da bi se prerekali, a ne?« se je nasmehnil jazbec. »Predlagam, da gremo do potoka in se ohladimo.« In so odšli. Medved Miha, jazbec Janez in rakun Rajko. Čebele so si oddahnile. Gozdni postopači imajo radi med, k sreči pa jih ni težko zamotiti. Nastaviš jim čebelje karte in hitro pozabijo, po kaj so pravzaprav prišli.