Bil je sončen majski dan, ko se je mucek Peter odpravil na potep po mestnem parku. Tam stoji stara jablana in Peter je sklenil, da bo splezal nanjo. Spretno se je povzpel v krošnjo, lovil ravnotežje na vitkih vejah in preizkušal ostre krempeljce. Igral se je, da so cvetovi miške, on pa je lovec, ki jih mora ujeti. Tako kot vsi mladi potepuški muci, je bil tudi Peter zelo igriv.

Cvetovi so se živahno vdajali vetru in muc je užival v lovski vnemi. Kdo ve, kako dolgo bi se še igral, če mu brezskrbne mačje igre ne bi prekinilo nekaj nadvse nenavadnega in razburljivega. Tisto nenavadno je tičalo na eni od vej. In to je bila na Petrov nesrečo ravno tista veja, na katero je pravkar skočil. Ojoj! Mucu se je tik pred smrčkom znašla velika, rjava, brezoblična in čisto tuja stvar. Pa to še ni bilo vse: nenavadna stvar je zagomazela in zabrenčala! Muc se je nasršil, zapihal in jo še v istem trenutku jadrno ucvrl z jablane. Tekel je in sopihal vse do parkirišča, kjer se je skril pod prvi avto, ki ga je dosegel.

Tam je prestrašeno mijavkal, dokler ga ni slišala vrana Sivka. Takoj je prišla pogledat, kaj se dogaja. »Peter, kaj je narobe?« ga je zaskrbljeno vprašala.

»Strah in groza, skoraj bi bilo po meni,« se je oglasilo izpod avtomobila.

»Pridi no ven in mi povej, kaj se ti je zgodilo.« Muc je plaho zlezel k vrani na rob pločnika in povedal: »Nekakšen stvor je prežal name na jablani! Tam v parku. Komaj sem mu pobegnil.«

»Kakšen stvor?« se je začudila Sivka. »Velik. Brenčal je. Gomazel je. Bil je ...« Peter je iskal primerno besedo.

»Bil je zelo ... čebelast!« Sivka začudeno pogleda. »Čebelast da je bil? Hm ... In brenčeč?« Peter prikima: »Same čebele so ga bile. Bil je čebelji stvor. Stvor, nerejen iz čebel.«

Zdaj se je Sivki posvetilo. »Oh, Peter,« se je namuznila.

»Če bi bil podeželski muc, bi takoj vedel, za kaj gre. To ni nikakršen stvor. Našel si čebelji roj.«

Peter je zmeden. Čebele vendar pozna in se jih ne boji. Dobro ve, kako ravnati z njimi, če ti prekrižajo pot. Pustiti jih je treba pri miru, potem tudi one tebi ne storijo nič žalega. Ampak tale stvor ...

»Tvoj 'stvor' je čebelja družina, ki je morala zapustiti domači panj,« razloži Sivka. »V maju čebele rojijo, tako se čebelja družina razmnožuje. Stara matica s polovico čebel zapusti domači panj, da bi si poiskala novo domovanje. V panju pa se medtem že razvija nova matica. Med rojenjem se na tisoče čebel nagnete okoli svoje matice v veliko gručo, v roj. To si videl, kajne? Razumljivo je, da se majhen in neizkušen mestni muc, kot si ti, prestraši roja.«

»Pa saj se ga nisem tako zelo prestrašil,« neprepričljivo reče. »Ampak, Sivka, kako ti vse to veš? Si že kdaj videla čebelji roj?«

Sivka se zasmeji: »Že velikokrat. Včasih sem živela na obrobju mesta. Tam je veliko ljudi imelo čebele. Prav čedne čebelnjake so imeli. A časi so se spremenili. Čebelnjakov ni več, tam so zgradili široko cesto in blokovsko naselje, jaz pa sem se preselila sem in postala mestna vrana.« »In potem si spoznala mene.« doda Peter. »Tako je.« se nasmehne vrana. »Kaj pa bo zdaj z rojem?« zanima mucka. »Čebelja družina potrebuje nov dom,« reče Sivka.

»In to čim prej. Veš, brezdomnim čebelam v mestu ni lahko. Hitro se zgodi, da zabredejo v težave. Pomagala jim bova. Pridi! Pokazal mi boš, kje je ta roj.« Mucek posluša, pokima, potem pa globoko vzdihne. Nov dom ... Tudi on bi ga potreboval.

Čebelje težave