Cicido, cicido!

Mama sinička ugotovi, da njena najmlajša iz kljunčka ne zmore iztisniti niti enega samega cicidoja. Poskusi s ca-ca, ci-ci, ce-ce, co-co, cu-cu. Nič. Treba bo na posvet k jazbecu.

Nekega dne so se mami sinici izvalile tri majhne siničke. Bile so kot kepice sladkorne pene, puhaste in ljubke, ko so z odprtimi kljunčki kukale iz gnezda na visoki cedri. Najstarejša je bila najglasnejša. Njen cicido se je razlegal daleč naokrog. Ko je bila lačna, je kričala: »Ci-ci-do, ci-ci-do, ci-ci-dooo!«

»Oh, kaj tako cepetaš, cepetavka mala,« se je čudila mama sinica, ki je skrbno hranila svoje mlade siničke.

»Cici-ci-do, cici-ci-do… »je malo pojecljala druga sinička.

Mama sinica se je vedno znova hihitala, ko je posnemala njen ci-ci-ci-do, ci-ci-ci-do. Tudi druga sinička je jezno zacepetala, če se s čim ni strinjala. In če ji mama ni ustregla, se je cmerila kot najbolj cmerav otrok. »Cmih, cmih,« se je slišalo med cicicidoji. Včasih pa kar: »Cmih-ci-do, cmih-ci-ci-do…«

Najmlajša sinička pa je samo nemo odpirala kljun.

»Cicimici, kaj pa je to? Kje je tvoj cicido?« se je začudila mama sinica. »Jojme, kakšna ptica sinica pa si?«

Najmlajša sinička je zaprla kljun in zamižala. Mama sinica se je zamislila: »Če sinica reče kak c preveč, ni narobe. Vsaka sinica lahko zapoje svoj cicido, tako je in tako je vedno bilo. Otroci, dajte, pokažite moji sinički, kako se vadi. Dajmo, skupaj: ca-ca-ca, ci-ci-ci, ce-ce-ce, co-co-co, cu-cu-cu.«

Sinička je trmasto stiskala kljun.

Mama senica se je odločila, da poišče strokovnjaka za petje in naznanila: »Jazbec Cene bo pravi, da ti cicido popravi!«

Jazbec Cene je bil že malo scufan, star nergač, ki pa je bil zelo moder in izkušen.

Pregledal je siničko in dolgo strmel v njen kljun, nato pa skomignil: »C-c-c-c, cinca-binca, čudna reč! Najbolje, da pokličemo še mojo ženo Cecilijo.«

Cecilija Jazbec je bila zdravnica, hkrati pa silno hecno bitje. Njen cilj je bil, da vsak pevec ohrani visoki C za vsako ceno, zato je dolge ure bolščala v knjige in študirala pevske tehnike, kot jih imajo ščinkavci, škrjanci, pastirice in vrabci. 

»Vsak vrabec zapoje čivčiv in vsaka sinica cicido, to je tako in vedno je tako bilo,« je nazadnje rekla. »Ponovi za mano: ci-ci-ci, ca-ca-ca, co-co-co, ce-ce-ce, cu-cu-cu.«

A sinička je nemo bolščala vanjo.

»Potem pa poskusimo še tole. Otroci, dajte, pomagajte sinički in skupaj ponavljajmo. Ci-ca, co-ca, cu-ca, ce-ca. Aca, ece, ici, oco, ucu,« je predlagal Jazbec Cene. Pa ni bilo nič.

»Pa tole,« je predlagala Cecilija: »Copati, muca, lonec. Cekin, racman, zvonec. Cekar, cucelj, hlebec.« Pa spet nič.

Bilo je toliko c-jev in cicidojev, da sta nazadnje Jazbec Cene in Cecilija začela govoriti vse narobe: »Cecilija clicic, kako cinica nic ne rece?«

»Jacbec, kako pa govoric? Cicto nic te ne racumem!«

»Cmentana rec! Imava ccc-vrocico!« je kriknil Jazbec in se prijel za čelo.

»Ojej! Ctracno grocno!« je zajokala Cecilija.

Mala sinička je poslušala njuno stokanje in cmerjenje, ko sta govorila »cmentana rec, cudna ctvar!« in podobne traparije ter se začela krohotati. Razširila je svoj ključek in se glasno zasmejala: »Cacaca, cecece, cicicido!« In spet: »Cacaca, cecece, cicici, cococo, cucucu...« in tako dalje do poznega večera. Si morete predstavljati, koliko smeha je bilo v gozdu! Pa brez skrbi, naslednji dan sta bila Jazbec Cene in njegova žena Cecilija že zdrava in brez odvečnih c-jev, najmlajša sinička pa je postala prava pevka in še vedno lahko v gozdu poslušate njen veseli: »Cicido, cicido!«