Klobuček Čira čara

Na poti do šole dvojčka v grmu najdeta klobuk, na katerega je pripeta čarobna pesmica. Deklica jo prebere, klobuk ji skoči na glavo in že ji izpolni željo. Zdaj hoče klobuk še brat, vname se prepir.

V četrtek ni bil čisto navaden dan. Dvojčka Ančka in Čarli sta ga že nestrpno pričakovala. Zaključila bosta prvi razred in dobila čisto prvo spričevalo. Poskočno sta tekla proti šoli, ko ju je zmotil nepričakovan glas.

»Na pomoč!« se je slišal klic iz grmičevja ob cesti. »Na pomoč!«

Otroka sta počepnila pred grmom in razpirala veje, dokler Ančka sredi zelenih listov ni zagledala pomečkanega klobučka.

»Pa ja ne misliš, da na pomoč kliče klobuček?« je nejeverno pogledala dvojčka.

»Vidiš koga drugega?« je odvrnil Čarli.

Ančka se je stegnila po klobuček. Obračala ga je v rokah. Zagledala je listič, ki je bil prišit na notranjo stran. Počasi ga je prebrala:

»Je dan bleščeč, je črna noč,
klobuček Čira čara,
naj tvoja čarodejna moč
vse želje mi pričara!«

Tedaj se je zgodilo nekaj čudnega. Klobuček je kar sam od sebe zletel Ančki na glavo.

»Kaj pa zdaj?« je presenečeno vzkliknila.

»Hitro povej klobučku, kaj hočeš!« je vzkliknil Čarli.

»Hočem … hočem … hočem … čokolado!« je Ančka bleknila prvo stvar, ki ji je padla na pamet.

Klobuček je poskočil na Ančkinem čelu, v rokah pa se ji je znašla velika tablica čokolade.

»Juhu!« je vzkliknila deklica.

»Zdaj pa jaz! Zdaj pa jaz!« je skoraj zakričal Čarli. Snel ji je klobuček in si ga poveznil na glavo, da mu je izpod njega štrlelo le nekaj čopov zmršenih las.

»Hočem čokolado! Hočem čokolado! Hočem čokolado!« je vzklikal Čarli. Vendar se ni zgodilo nič.

»Hočem čokolado! Hočem čokolado! Hočem čokolado!« je ponovil. Še kar nič.

»Mogoče moraš prej povedati čarobni urok?« je predlagala Ančka.

»U, pa res,« je poskočil Čarli in oddrdral:

»Je dan bleščeč, je črna noč,
klobuček Čira čara,
naj tvoja čarodejna moč
vse želje mi pričara!

Hočem največ čokolade!«

Klobuček je poskočil na Čarlijevem čelu, nad njim pa se je pojavila velika gmota staljene čokolade in čmoknila nanj. Na srečo ni bila vroča, toda Čarli je bil čisto popackan od nog do glave.

»Takšen ne morem v šolo po spričevalo,« je zajavkal deček.

»Prosi klobuček, naj te očisti,« je svetovala dvojčica.

»Pa tako sem se veselil čokolade,« je rekel Čarli in si obliznil prst, da bi je okusil vsaj malo. Nato je odrecitiral:

»Je dan bleščeč, je črna noč,
klobuček Čira čara,
naj tvoja čarodejna moč
vse želje mi pričara!

Hočem biti čist!«

Klobuček je poskočil na Čarlijevem čelu in kar naenkrat je vsa čokolada izginila.

»Zdaj pa spet jaz!« je vzkliknila Ančka in mu potegnila klobuček z glave.

»Ne,« je zavpil Čarli. »Jaz še nisem dobil želje!« Zgrabil je klobuček in ga povlekel k sebi.

»Ti si dobil dve želji!« je zakričala Ančka.

»To ne šteje, ker sta se izničili!«

»Ne, pa ne!«

»Ja, pa ja!«

Med kričanjem sta vlekla klobuček vsak na svojo stran. Pravijo, da pametnejši popusti, in tokrat je bil očitno pametnejši klobuček. Popustil je in se razparal na dva dela. Otroka sta telebnila po tleh.

»Uničil si ga!« je Ančka zabrusila Čarliju.

»Ti si ga uničila, ker …« je začel Čarli, potem pa je sklonil glavo. »Ja, jaz sem bil preveč pogolten. Oprosti.«

»Nič hudega. Eno čokolado sva pa vseeno dobila,« je rekla Ančka. Odvila je svojo tablico in mu jo ponudila: »Vzemi košček.«

»Hvala,« se je nasmehnil Čarli in se obliznil.

Pospravila sta vsak svojo polovico klobučka v torbo in se odpravila v šolo. Mogoče bosta pa kje našla čarobnega krojača, ki ga bo znal popraviti.