»Spet je dobra letina,« si je veverica Čopka zadovoljna ogledovala lesko. »Za ozimnico bo dovolj, a kako naj vse spravim v duplino?«

»Kaj bo dobrega?« je ob njej pristala Sova.

»O, pozdravljena,« se je ozrla veverica. »Ravno ugibam, ali bo doma sploh še prostora zame, ko vse poberem.«

»Preveč dobrega, torej,« se je nasmehnila Sova. »Ti pomagam?«

»Jaz tudi, jaz tudi!« je pridrvel gospod Polž.

»Se ne bi moral pripraviti za spanje?« ga je vprašala Sova.

»Prej se moram čim bolj razgibati,« je odvrnil Polž. »Najbolje spim utrujen.«

»Utrujeni bomo zagotovo,« je menila veverica. »Kar zavihajmo rokave. Kdor jih ima, seveda.«

Rečeno, storjeno. Lešnike so spravili na varno in Čopka je pomočnika lepo pogostila. Ko sta se poslovila, je začela preštevati zaloge. Ker je znala le do deset, je štela večkrat. Vmes je tudi zaspala. Potem je začela znova. To je ponavljala, dokler si ni zaželela družbe.

»Le kje so vsi?« se je razgledala po okolici. »In kje so vse barve?«

Jesen se je umaknila zimi in sneg je prekril veje. Narava je umolknila.

»Poiskati moram Sovo,« je pomislila. »Ona je najpametnejša v gozdu. Gotovo bo vedela, kaj se dogaja.«

Toda gozd je bil videti zapuščen. Veverica je postajala vse bolj zaskrbljena. Še posebej ko je iz votline medveda Godrnjavca zaslišala grmenje.

»Lepa reč,« je pomislila. »Kaže, da ima Godrnjavec nevihto kar doma!«

Sklenila je, da bo šla vendarle še enkrat preštet lešnike.

»Hu, hu!« jo je pred vhodom pozdravila Sova. »Ravno sem te iskala.«

»In jaz tebe,« je rekla veverica. »Morda veš, kam so šle vse barve?«

»Si pozabila, da pozimi skoraj ni sonca?« je vprašala Sova. »Zato toliko ptic odleti v tople kraje, veliko živali pa zimo preprosto prespi. Si slišala, kako smrči Godrnjavec?«

Veverica je zamišljeno zmajala z glavo. Od prejšnje zime se je zgodilo toliko, da je že marsikaj pozabila. »Pogrejeva se lahko tudi drugače,« je nato rekla.

Čez nekaj minut je v duplini že zadišalo po želodovi kavici in svežih piškotih. Vonj je privabil zajčka Hopsa in družino Jazbečevih, ki so vsak po svoje iskali hrano pod snegom. Med klepetom je čas prijetno mineval.

»Veš kaj, Čopka,« je pozneje, ko so se menili za novo srečanje, dejala Sova, »mislim, da si naredila čisto posebno sonce za vse nas!«

Veverica je z veseljem gostila živalce vse do konca zime. Ko pa je prišla pomlad, so se obiski nehali.

»Si bom pa vzela nekaj časa zase,« je menila veverica in kihnila.

Nenavaden občutek je bil. Ni vedela, ali ji je všeč, zato je kihnila še enkrat.

»Ne, tega ne maram,« je sklenila in sedla pred duplinico.

Toda kihanje se ni nehalo. Pridružil se je še glavobol.

»Menda sem zbolela,« je žalostno ugotovila. »Ravno zdaj, ko se bo spet vse obarvalo.«

Pisano cvetje in ptičje petje je nista spravila v boljšo voljo. S pordelimi očmi je čepela na veji in ni vedela, kaj bi.

»Te je zdelala pomladanska utrujenost, kaj?« jo je spet obiskala Sova.

»Ne vem, kako se temu reče,« je odvrnila veverica. »Vem le, da mi ni všeč.«

»Greva do Bobra?« je predlagala Sova. »Slišim, da je povečal bazen. Ravno prav za vroče poletje, ki prihaja.«

»To ni pošteno,« je zavzdihnila veverica. »Jeseni je preveč dela, pozimi vsi nekam izginejo, spomladi kiham, poletje pa bo prevroče.«

»Razlogov za slabo voljo res ne zmanjka,« se je strinjala Sova.

»Po drugi strani pa …« je nadaljevala Čopka, »jesen imam rada, ker je tako pisana in leska vedno lepo obrodi … In vso zimo smo si pripovedovali pravljice. Tudi pomladi se veselim, ker se Stržkovi vrnejo iz toplih krajev. Si videla? Nove mladičke imajo!«

»Aha,« je pokimala Sova. »Toda moj najljubši letni čas je vseeno poletje. Takrat so počitnice za vse!«

»Če dobro pomislim,« je rekla Čopka, »je vsak letni čas najlepši. Če je le družba prava!«

Potem sta dolgo čepeli na veji in opazovali gosenico. Nekega dne se bo zabubila in iz nje bo prilezel čudovit metulj. Tudi Čopko in Sovo je čakalo veliko sprememb, toda vedeli sta, da bosta vedno imeli druga drugo.

Nekako sta čutili, da bo to leto najboljše doslej.

Čopkino najboljše leto