Bralna različica zvočne pravljice
Cene tako glasno copota, da mama prvi hip pomisli, da je hišo stresel potres. Za zajtrk bo mali copotavček palačinke, toda marmelada je visoko na omari, le komu jo bo uspelo prekucniti s police?
Mamica Mojca je v naročju držala skledo in z metlico stepala maso za palačinke, ko se je streslo celo stanovanje. Solnica je poskočila, se zakotrljala po mizi in cepnila na tla, da se je sol raztresla naokoli.
Mamica je najprej mislila, da je hišo stresel potres. Skorajda se je že postavila pod podboj, ko je iz predsobe prilomastil njen sin Cene. Bosopet je z vso silo udarjal v tla in deklamiral:
»Copa copa copa cop!
Brez copat tacam okoli
kot Bedanec, cop cop cop –
moji nogi sta macoli!«
Tako je bil zatopljen v svojo pesem, da ni opazil loncev, ki so poskakovali po kuhinjskem pultu.
»Cene!« je zaklicala mamica. »Kaj je to?«
»Jutranja telovadba,« je pojasnil deček in še enkrat odrecitiral pesmico. Tako je bil zatopljen vanjo, da je spregledal razsuto sol. Spodrsnilo mu je in pristal je na zadnjici. Na srečo ga padec ni preveč bolel.
»Mami,« se je zasmejal. »Se spomniš, da si mi zadnjič v hecu rekla, naj se grem solit? Na, pa sem se šel.«
Mojca je bušknila v smeh. »Vseeno bodi malce bolj previden. Tako copotaš, da se bojim, da boš spodnjim sosedom padel na glavo. Raje mi pomagaj in skoči v shrambo po steklenico olja, prosim.«
Cene je zakoračil copa, copa, copa, cop – a ga je mamica opomnila, naj ne stopa tako trdo.
Lotila sta se peke palačink. Masa je cvrčala, ko jo je mamica vlivala v ponev. Cene je celo poskusil obrniti palačinko v zraku, a precej neuspešno. Kup palačink na krožniku se je počasi večal, dokler ni zmanjkalo mase. Cene je s cunjo pobrisal mizo in pripravil pribor, mamica pa je prinesla palačinke.
»Katero marmelado bi?« ga je vprašala. »Iz marelic ali iz borovnic?«
»Iz marelic, prosim,« je odvrnil deček.
»Velja,« je prikimala. Stopila je do kredence in začela prelagati kozarce. »Borovničeva. Jagodna. Ribezova. Marmelada iz kosmulj. Malinova. Slivov džem. Hmmmm. Le kje je marelična marmelada?«
»Ali ima kozarec marelične marmelade nalepko, na kateri sta narisani marelici?« je vprašal Cene.
»Tako je,« je pritrdila Mojca.
»Na zgornji polici je,« je deček uperil kazalec. »Zraven cedila.«
Mama je stopila korak nazaj in usločila vrat. »Ta bo pa težka,« je zavzdihnila. »Ne dosežem je. Polica je previsoko.«
»Mislim, da ti lahko pomagam,« se je ponudil Cene. »Tako kot sem prejle sklatil solnico z mize, bom zdaj prevrnil kozarec marmelade s police. Ti samo stopi blizu in ga pozorno spremljaj, da ga boš ujela.«
Zacopotal je in vzklikal:
»Copa copa copa cop!
Brez copat tacam okoli
kot Bedanec, cop cop cop –
moji nogi sta macoli!«
Kozarec se je malce zatresel, a je ostal na polici.
»Škoda,« je zavzdihnil deček. »Bom pa jagodno. Kosmulj ne bi. Preveč čudno ime imajo.«
»Veš kaj,« je rekla mamica in si sezula nogavice. »Če si si zaželel marelično marmelado, jo boš dobil. Tudi jaz znam copotati. Zacopotajva skupaj in prekucniva kozarec s police!«
Cenetu so se zasvetile oči in že sta skupaj copotala in recitirala:
»Copa copa copa cop!
Brez copat tacam okoli
kot Bedanec, cop cop cop –
moji nogi sta macoli!«
Zdaj se je zatreslo celo stanovanje. Še dobro, da so bili spodnji sosedje na počitnicah, sicer bi se tudi oni prestrašili potresa. Zatresla pa se je tudi polica in marmelada je skočila mamici v naročje. Na debelo sta jo namazala na palačinke, ki še nikoli niso bile slajše kot tega copotavega jutra.