Nekega zasneženega zimskega dne se je v ptičjo hišico pred Laurinim vrtcem zatekla cvetna vila. Čarobne vile so različnih vrst, nekatere so velike, druge majhne, lahko imajo krila ali pa ne. Cvetne vile so najmanjše med vsemi. Velike so komaj za dlan in naokoli letajo samo v toplih sončnih dneh. Njihova naloga je, da pomladi prebudijo naravo: spodbudijo drevje, da ozeleni, odprejo cvetove in predramijo žuželke, da spet začnejo letati. Videti cvetno vilo sredi mrzle zime, to je zelo nenavadno.

Otroci iz Laurine skupine so se takoj po zajtrku odpravili na dvorišče, da bi se igrali na snegu. Le Laura se ni takoj zapodila v igro, ker je bila na vrsti, da pticam nasuje zrnja v krmilnico. Stopila je na prste, da bi dosegla hišico, in ostrmela ... Med sončničnimi semeni je sedela drobcena rdečelasa deklica, oblečena v dolgo zeleno srajčico in s srebrnimi krilci na hrbtu. Kaj takega! Laura ni vedela, da je to cvetna vila, mislila je, da je palčica, tista iz pravljice. Kot začarana je strmela v majceno deklico in srce ji je divje bílo.

»Gospa Anka!« je vznemirjeno poklicala vzgojiteljico. »Hitro pridi sem! Vsi pridite, v naši hišici je palčica!«

Otroci so pritekli in se nagnetli okoli Laure. Kako so se čudili! Tudi vzgojiteljica Anka, ki je v življenju videla in doživela že marsikaj, je osupnila in razmišljala, kako neki je zašlo pravljično bitje na dvorišče vrtca. Vila je bila videti precej klavrno, drgetala je od mraza. Kdo ve, kako dolgo je že tičala v mrzli hišici! Laura jo je previdno vzela v dlani, da bi jo ogrela.

»Nisem palčica,« je s tenkim glaskom povedalo dekletce. »Vila sem, cvetna vila. Ime mi je Lilija.«

Lilija je čudovita cvetlica in otrokom se zdi, da ni primernejšega imena za cvetno vilo. Radi bi še kaj vprašali, a vila se mora najprej ogreti in okrepčati, da si nabere novih moči.

»Klepetali bomo pozneje!« je odločila gospa Anka in odpravili so se noter, na toplo.

Laura je iz hišice za lutke prinesla zofo in mizico, oboje je bilo ravno prav veliko za cvetno vilo. V igralnem kotičku so poiskali majcene skodelice in vzgojiteljica je postregla cvetni vili s toplim medom in orehi. Lilija se je zavila v odejico, ki so si jo otroci izposodili od Tajinega dojenčka, srkala je med in se že kmalu počutila bolje.

Otroke je zanimalo, kako se je cvetna vila znašla v njihovi ptičji hišici. Jo je kdo prinesel ali je priletela sama? Od kod je prišla?

»Imela sem smolo,« je potrto povedala Lilija. »Gromozansko smolo! Kot vse cvetne vile sem se jeseni tudi sama odpravila prezimovat. Duplo sem si poiskala v starem hrastu, ki stoji v mestnem parku. Potem sem zaspala, sladko sem spala in sanjala o pomladi. Pred nekaj dnevi pa so prišli ljudje in moje drevo požagali. Ne vem, zakaj, vem samo, da sem ostala na mrazu, brez strehe nad glavo ...«

»Pa ostani pri nas!« predlaga Laura in poboža vilo po glavici. »Lepo bi skrbeli zate. Imamo še veliko majhnega pohištva. Moje punčke bi ti posodile svoje oblekice, tudi spiš lahko v njihovi posteljici.«

O, kako bi bilo Lauri všeč, če bi vila ostala pri njih! Vsem otrokom bi bilo všeč. Potem bi še rajši hodili v vrtec.

A Lilija ne more ostati. Pravljična bitja zbolijo, če so predolgo pri ljudeh.

»Kam pa boš šla?« zaskrbi otroke.

»Odletela bom v gozd, poskusila si bom poiskati novo duplo ...«

Mala vila kar zatrepeta ob misli, da bo morala spet ven, na mraz.

»Če cvetne vile zime ne prespimo,« razloži, »pomladi naša čarovnija ne deluje. Brezvoljne smo in preutrujene, da bi lahko prebudile naravo. Dela pa je toliko!«

»Ne skrbi, pomagali ti bomo!« obljubijo otroci in že tuhtajo, kje bi našli drevo z duplom. Okoli vrtca ni prav nobenega starega drevesa, imajo le dve srednje veliki češnji brez dupel. Na eni od njiju je ptičja krmilnica, na drugo pa je lani gospod hišnik pritrdil leseno gnezdilnico v upanju, da se bodo pomladi v njej naselili ptički.

»Kaj pa, če bi prezimila v naši gnezdilnici?« prešine vzgojiteljico Anko.

»O, to bi bilo imenitno!« se razveseli Lilija. »Bi mi jo res odstopili?«

»Z veseljem!« se nasmehne vzgojiteljica. »Ptički je nikoli niso vzeli za svojo. Morda se jim zdi preveč nova ali pa jih moti otroški živžav na dvorišču, kdo ve.«

Takoj so se lotili dela. Gnezdilnico so morali toplo postlati, da Lilije med zimskim spanjem ne bo zeblo. Cvetne vile si steljo naberejo v naravi: dupla obložijo s suhimi bilkami, mahom in ptičji puhom. Kje bodo otroci sredi zime dobili steljo za gnezdilnico? Bodo morali brskati pod snegom?

Ne, ne bo treba! Vzgojiteljica raje pobrska po predalih za ustvarjanje. Na mizi se kmalu nagrmadijo pisane bombažne krpice, ostanki volne, cofki, vata, dišeče blazinice ... Vse tako mehko, toplo, kot bi bilo narejeno posebej za cvetne vile, ki so sredi zime ostale brez dupla.

Potem so se odpravili ven. Vzgojiteljica Anka je zlezla na lestev, da bi dosegla gnezdilnico, otroci so ji podajali mehko gradivo in prav kmalu se je pusta ptičja gnezdilnica spremenila v udobno, toplo gnezdece za cvetno vilo. Kako so Liliji žarele oči, ko si je ogledala svoje novo domovanje! Še in še se je zahvaljevala otrokom in vzgojiteljici.

Vsem je bilo kar malo tesno pri srcu, ko so se morali posloviti. Še posebej težko se je od vile poslovila Laura. »Saj pomlad ni daleč,« se je nasmehnila Lilija, »ko bo sneg skopnel in se bodo začeli topli sončni dnevi, me lahko prideš pogledat. Vsi lahko pridete. Nič hudega, če me prebudite malo bolj zgodaj.«

Mala cvetna vila je skozi lino v gnezdilnici še zadnjič pomahala otrokom v slovo, potem je udobno legla med cofke, krpice in blazinice ter zaprla oči. »Prav gotovo nobena cvetna vila nima tako sodobnega zimskega domka kot jaz!« je še pomislila in potonila v globok zimski spanec.

Cvetna vila v vrtcu