Kaja se je tisti večer komaj odpravila v posteljo. Preden se je pokrila s toplo odejo, je še enkrat preverila, ali je v stanovanju vse tako kot mora biti. Božično drevesce je lepo okrašeno stalo v dnevni sobi. Prostor za darila je bil lično pripravljen in njeni copati so bili vzorno zloženi ob postelji.

“Zdaj mora priti le še Božiček,“ je šepnila in staršem voščila lahko noč.

Spanca pa ni in ni hotelo biti. Kaja se je premetavala po postelji in zaspala šele, ko je ura na bližnjem zvoniku odbila deseto zvečer.

Sredi noči jo je prebudil glasen aaaaapčih. Najprej se je prestrašila, nato pa jo je prešinilo.

“Je to on?!”

Tiho je zdrsnila iz postelje in stopila proti dnevni sobi. Tam je zagledala Božička, ki je iz vreče vešče zlagal darila. Od presenečenja si je pokrila usta in zadržala sapo.

“Aaaaaapčiiih,“ je vnovič kihnil Božiček.

“Na zdravje,“ je rekla deklica.

Božiček se je presenečen obrnil in se zahvalil.

“Upam, da te nisem zbudil,“ je rekel prijazno.

“Nič hudega,“ se je nasmehnila Kaja. “Ste vi …“

“Sem, sem. Božiček sem,“ se je nasmehnil dobri mož. “In ti si Kaja, kajne?!“

“Kako veste?!” je prikimala Kaja.

“Poznam vendar vse otroke tega sveta,“ je dejal Božiček in znova glasno kihnil.

“Aaaaaaapčih.“

“Prehladili ste se,“ je zaskrbelo Kajo.

“O to pa to,“ je rekel Božiček. “Nekje nad severnim morjem mi je odpihnilo kapo. Zdaj pa imam.“

“Ojej,“ je menila Kaja. “Pred vami je še dolga pot, kajne?”

“Da, dolga, dolga pot,“ je prikimal Božiček.

“In noč je hladna.“

“Hladna, kot mora biti hladna prava božična noč.“

“Saj boste zboleli.“

“Morda res. Ampak otroci morajo dobiti darila.“

Kaja se je za trenutek zamislila.

“Veste kaj,“ je šepnila čez trenutek. “V darilu, ki ste mi ga prinesli, se skriva topla volnena kapa. Sicer ni rdeča, kot vaša, ampak vzemite jo.“

Božiček je presenečeno obstal.

“Si prepričana?“

“Seveda, potrebujete jo bolj kot jaz.“

“Toda to pomeni, da boš ostala brez svojega darila,“ je resno dejal Božiček.

“Nič zato. Starši so me naučili, da si moramo med seboj pomagati. Z veseljem vam pomagam, tako kot vi z veseljem vsako leto obdarite vse otroke tega sveta,“ se ni dala Kaja.

“Kako pozorno, prijazno in srčno od tebe,“ šepnil Božiček. “Tako prijazno in srčno, da sem ta hip dobil čedno idejo. Lahko za trenutek počakaš?”

Kaja je prikimala.

Božiček je stekel do svoje vprege, z nje snel kraguljček in ga izročil Kaji.

“Spomin na ta večer.“

“Kako lep kraguljček,“ je dahnila deklica.

“Hvala ti še enkrat,“ se je nasmehnil dobri mož in si na glavo poveznil toplo kapo. “Tudi jaz ne bom nikoli pozabil najinega srečanja.“

Deklica je prikimala in Božičku pomahala v slovo. Ko se je vrnila v svojo sobo, je podarjeni kraguljček skrbno skrila pod blazino, se pokrila s toplo odejo in trdno zaspala.

Naslednje jutro je vstala, ko je bilo zimsko sonce že visoko na nebu. Sedla je na rob postelje, si pomela oči in se spomnila na nočno prigodo.

“Sem o srečanju z Božičkom le sanjala ali se je vse skupaj res zgodilo?” se je vprašala.

Segla je pod blazino in srce ji je veselo zaigralo, ko je našla podarjeni kraguljček. Spoznala je, da ji je Božiček izročil posebno darilo. Darilo prijateljstva, ki ga ne more dobiti vsak.

”Pazila bom nanj,“ je sklenila deklica in z njim veselo pocingljala v praznični dan.

Darilo za Božička