Dedek Mraz zamuja

O pripovedovalcu

Marjan, bivši manager in strasten lovec, svojim vnukom nikoli ni bral pravljic, zato se je zelo razveselil priložnosti, da se preizkusi kot pripovedovalec.

Pripovedovalec pravljic Marjan Pirc
O avtorju

Boštjana, komika in prevajalca, čaka v 2017 izid dveh slikanic (ne skrbite, ni risal). Kadar ne tiči za tipkovnico, skače po standup odrih in snema podkast.

Avtor pravljic Boštjan Gorenc - Pižama
O ilustratorju

Marko je s svojimi ilustracijami obogatil že več slikanic, ki so izšle tako v Sloveniji kot tudi v tujini. Poleg ustvarjanja, obožuje naravo, filozofijo, šport in kuhanje.

Ilustrator pravljic Marko Rop
Preberi pravljico

Kadar ni treba v vrtec ali šolo, otroci radi vstajajo zgodaj. Še zlasti neučakani so s prebujanjem na prvi januar, ko vejo, da jih bodo pod smrečicami čakala darila. Takrat nekateri prehitijo celo peteline, ki nimajo časa niti zakikirikati, ko so presenečenja že odvita in se otroci veselo igrajo s kockami, oblačijo punčke in se za zajtrk bašejo s sladkarijami. Toda letos je šlo nekaj narobe. Ko so otroci še krmežljavih očk stekli do smrečic, pod njimi ni bilo ničesar. Namesto pisanih zavojev jih je čakala praznina. Odjokali so k staršem v posteljo. “Dedek Mraz je pozabil na nas!” so tarnali v vseh hišah od Kopra do Murske Sobote. “Smo bili preveč poredni?” so spraševali otroci od Jesenic do Metlike. Mamice in očki tudi sami niso vedeli, kaj se dogaja. Jasno jim je bilo le, da morajo potolažiti razočarane otroke, in so jim urno začeli peči palačinke in kuhati kakav. Klicali so prijatelje, da bi izvedeli, ali so otroci tudi drugod ostali praznih rok, in nato tuhtali, kaj je ustavilo Dedka Mraza. “Mogoče na saneh nima zimskih gum in ne upa na cesto?” je pomislil očka v visoki stolpnici sredi Ljubljane. “Očka, bučman, saj sani nimajo gum,” so mu odvrnili otroci. “So ga ustavili policaji, ker je prehitro drvel na saneh?” je ugibala mamica v hiši v Mariboru. “Dedek Mraz se ne vozi po cesti, ampak po zraku,” ji je odgovorila hčerka. “Ko sem bil jaz majhen, je Dedek Mraz nosil samo vsakih deset let enkrat,” je skušal vnučke potolažiti dedek v Kranju, pa so mu rekli, naj si ne izmišljuje in naj raje v miru spije lipov čaj, da se mu ne bo shladil. A prav ni imel nihče. Da bi izvedeli resnični razlog zamude Dedka Mraza, se moramo vrniti dan nazaj. Ste pripravljeni na časovni skok v preteklost, otroci? Odštevajmo skupaj: tri, dve, ena … HOP! Bil je 31. december v bivališču Dedka Mraza. Nekoč je živel na Triglavskem ledeniku, a odkar smo ljudje z onesnaževanjem segreli ozračje, da se sneg in led hitreje topita, živi v prostranih rovih in podzemnih dvoranah pod Triglavom. “Dajmo, dajmo, palčki moji. Le urno se podvizajte, da nas otroci ne bodo čakali. Ves ta kup daril moramo razvoziti in razdeliti še pred jutrom,” je sredi skladiščne dvorane naročal Dedek Mraz. Pogladil se je po dolgi beli bradi in zadovoljno opazoval pritlikave pomagače, ki so neumorno kopičili pisane zavoje na sani. “Ooo, tole je pa gotovo avtomobilček na daljinsko vodenje,” je rekel palček Beno, ko je odložil svoj paket. “Fino,” je pripomnil palček Ficko. “Jaz imam pa nekaj plišastega, ker je škatla res lahka.” “Umaknita se,” je zavpil palček Čarli, “prihaja lomljivi tovor! Neki srečko bo dobil petlitrski kozarec lešnikovega namaza.” Tako so palčki vrveli z vseh strani, dokler sani naposled niso bile naložene. Glasno so zavzdihnili, si obrisali potna čela in si pogasili žejo s kristalno alpsko studenčnico. Palček Švig je polokal cel deciliter vode in tako glasno rignil, da je odmevalo pod stropom. “Zdaj pa še na stranišče, kdor mora, in gremo,” je zaklical Dedek Mraz. “Jaz bom sedel spredaj, jaz bom sedel spredaj, spredaj, spredaj, spredaj,” je zavpil Ficko in se z dvojnim premetom pognal na sani. Sledili so mu še drugi palčki. Nagnetli so se na sovoznikovo mesto, Dedek Mraz pa je belemu konjiču, vpreženemu v sani, ponudil piškot in mu razmršil grivo. Nato je sedel, vzel vajeti v roke in vzkliknil: “HIII-JAAA!” Konj je v lahnem drncu krenil po dolgem podzemnem hodniku, palčki pa so vriskali in peli: “Siva kučma, bela brada, topel kožuh, a se lahko ustavimo?” To zadnje je zapel palček Ficko. Dedek Mraz je zategnil vajeti, da je konj obstal. “Kaj je, Ficko?” je vprašal. “Lulat me,” je zastokal. “Kako te že lulat, ko pa smo na poti slabih pet minut?” je zanimalo Dedka Mraza. “Če pa nisem šel pred odhodom, ker sem želel sedeti čisto spredaj,” je zatarnal v odgovor. “No, dobro,” je zagodrnjal Dedek Mraz, “pa pojdi, zdaj ko že stojimo. Še kdo drug?” Poleg Ficka je s sani poskakalo še deset palčkov. Stekli so vsak v svoj kot hodnika in zaslišalo se je žuborenje potočkov olajšanja. Dedek Mraz jih je motril izpod čela, ko so lezli nazaj na sani. “Umakni se, Čarli, jaz sem spredaj,” je rekel Ficko, a Dedek Mraz mu je zabrusil: “Kdor je vstal, je izgubil stol. HIII-JAAA!” Beli konj je odpeketal naprej in palčki so znova zapeli. Med drugo kitico se je zaslišalo: “Kakat!” “Kdo je bil to?” je skorajda zarobantil Dedek Mraz in ustavil sani. “Jaz,” je plaho zacvilil Rožle. “Pojdi za skalo. Pa hitro,” mu je naročil Dedek Mraz. “Ne morem. Za skalo ni toaletnega papirja.” “Kam pa bi šel?” “Nazaj v skladišče. Tam imamo troslojnega.” Dedek Mraz je zaškrtal z zobmi. “Sani ne bom obračal. Hodnik je preozek. Steci, pa te počakamo.” Rožle je oddirjal proti skladišču, Dedek Mraz pa je bil v obraz rdeč kot Božičkov plašč. Ko se je čez pol ure vrnil in so krenili dalje, je tokrat trajalo skoraj osem minut, preden se je razlegla naslednja prošnja za postanek. “KAJ JE PA ZDAJ?” je zarohnel Dedek Mraz. “Lačni smo,” so rekli palčki. “Tukaj levo je Vitrančeva slaščičarna. Lahko skočimo po tortice in kremšnite?” “Naj vam bo,” je zamrmral Dedek Mraz. “Pa če že hodite, mi prinesite sendvič s posebno.” Čez pol ure so bili končno nared za nadaljevanje poti, a ta ni potekala nič hitreje. Ustavili so se še osemkrat, in ko je Dedek Mraz sklenil spodbosti konja do najvišje hitrosti, je nekaterim palčkom postalo slabo in so se ustavili, da so prišli k sebi in počistili sani. Dedek Mraz je mislil, da jim nikdar ne bo uspelo zapustiti votline, ko je pred seboj končno zagledal izhod. Toda namesto, da bi zunaj svetile zvezde, je na nebu sijalo opoldansko sonce. Tako so se obirali, da je novoletna noč že minila. “Zdaj pa dovolj heca,” je zaukazal Dedek Mraz, “otroci potrebujejo darila. Dokler še zadnji otrok ne bo imel v rokah svojega presenečenja, ne počivamo!” Lotili so se raznašanja in na vrat na nos lučali darila otrokom v stanovanja. Še preden se je zvečerilo, so bili vsi otroci do slednjega veseli, tudi tisti, ki so jim palčki zaradi naglice darilo vrgli v krožnik goveje juhe. Novo leto je bilo rešeno.