Odkar je svet, sonce sije, deževni kralj pa šiva deževne oblake. Dan za dnem in noč za nočjo nabira v nit kapljice deževnega sukanca in šiva ... Če dela kratke in tenke šive, so kapljice drobne in pada skeleč tenak dež; če dela dolge šive, dežuje v dolgih toplih curkih obilno kot iz škafa poletni dež; če veze rahlo, kakor vezilja, rosi z neba blag in rahel dežek pomladi, ki odpira najnežnejše svilnate cvetove rož ...

Če šiva s težkim sukancem debelih dežnih kapelj, pada z neba teman jesenski dež ...

A zmeraj šiva dež – saj je vendar deževni kralj!

Nekoč je na prosojnih tulcih neba pričelo zmanjkovati deževnega sukanca kapelj. – Najprej so pošle najdebelejše kaplje, potlej srednje velike in nazadnje se je na majhnem sinjem tulcu svetlikalo le še nekaj tenkih navojev najbolj drobcenih kapljic rose, ki so bile namenjene rahlemu vezenju pomladnega dežka ...

Zdaj pa jih je moral deževni kralj prihraniti zase, da ne bi presahnil, saj potlej ne bi nihče več šival dežja na nebu! Deževni kralj je z žalostjo posrkal za zajtrk, kosilo in večerjo samo nekaj drobnih kapljic rose, da ne bi prehitro pošla. - Deževni sukanec iz rosnih kapljic pa je bil kljub temu vsak dan krajši ... in nazadnje je deževni kralj posrkal vsak dan le eno samo drobno kapljico rose, ki mu je bila hkrati zajtrk, kosilo in večerja. Postajal je tenak in suh kot prosojen jesenski list, vztrepetaval je od žeje v presahlem deževnem kraljestvu neba in čutil, da bo vsak čas posteklenel in umrl.

Vročina na nebu je bila vsak dan hujša in strašnejša, saj usihajoči deževni kralj že davno ni več mogel šivati dežja. Poslednja drobna kapljica na sinjem tulcu ob njegovem prestolu je usihala, ko se je je narahlo dotaknil z ustnicami. Ker ni bilo več dežja, je postalo prevroče tudi soncu. Tako vroče, da so mu začele s sončnega čela kapljati debele potne srage, mu polzele čez ustnice in kapljale na žareči sončni prag.

Ena izmed kapelj je padla v naročje deževnemu kralju. Bila je tako velika in težka, da se je prosojen in tenak kar zazibal od njene teže. Kaplja je padla na njegove presahle roke, ki so toliko oživele, da je deževni kralj zbral vso svojo že skoraj usahnjeno moč in spredel iz kaplje nekaj rosnega sukanca ter ga navil na sinji tulec ob prestolu. S preostalimi kapljicami si je pogasil najhujšo žejo.

Soncu pa so s čela še zmeraj kapljale potne srage, in ker je njegovo sončno čelo veliko in mogočno, se je v naročju deževnega kralja kmalu nabralo majhno zlato jezerce sončnega potu. Deževni kralj je nehal usihati in je oživljen znova navijal sukanec dežja na velike tulce neba v svojem kraljestvu: debele kaplje za poletne nalive, tenke in drobne za mrzel in droban dež jeseni in najfinejši sukanec rose za rahel pomladni dežek ...

Ko so bili vsi tulci polni gostega deževnega sukanca, je vzel deževni kralj v roke največjo šivanko in začel šivati velike tople kaplje poletnega naliva. Iz neba se je ulilo kot iz škafa.

Na Zemlji so ljudje smeje odpirali pisane dežnike nad glavami, drevesa so si umivala goste krošnje las in bambus je skrivnostno šelestel za dolgo deževno zaveso.

Na travniku neba pa se je dobre volje tuširalo zlato sonce in tudi v dežju žarelo.