»Mami, žoga mi je padla na sosedov vrt,« je razburjeno povedala Ana. V kuhinjo je pritekla kar v čevljih in bila je na robu solz.

»Na vrt soseda Kalana?« jo je zaskrbljeno vprašala mama.

Ana je prikimala in povesila glavo.

»S Tino sva se igrali na vrtu in …«

»Vsakemu se lahko zgodi, da mu žoga uide na sosednji vrt,« jo je tolažila mama. »O tem sva že govorili, se spomniš?«

»Pazili sva,« je rekla Ana s tresočim glasom. »Tega nisva storili nalašč.«

»Vem, ljubica, vem. Ampak ta naš sosed …«

»Je tečen! Vedno tako grdo gleda,« je zacepetala Ana.

»Ana, ta naš sosed je …«

»Nevzgojen! Nikoli ne odzdravi, če ga pozdraviš. In za pusta nikoli ne odpre vrat, da bi mu lahko zapeli pesem.«

»Sosed Kalan je …«

»Nesramen,« se ni dala Ana. »To je že tretja žoga, ki nam jo je vzel. Tega mu res ne bi bilo treba početi.«

»Z očetom sva že nekajkrat potrkala na njegova vrata, da bi se pogovorili,« je odgovorila mama. »Noče jih odpreti. In ko se srečamo, zre v tla in ne reče nobene. Pošteno moram razmisliti, kako bi ga nagovorila, da bi bil malce prijaznejši.«

»Mami, kako ste lahko nekateri ljudje prijazni in dobre volje? Prijazna sta ti in očka. Pa dedi in babi, pa vzgojiteljici v vrtcu in naš mačkon Bučko,« je zanimalo Ano. »In kako je mogoče, da so nekateri ljudje tako mrki in namrgodeni, kot je sosed Kalan?«

»Vsak človek je kot knjiga,« je hčerki odvrnila mama. »Vsak izmed nas ima svojo zgodbo, zaradi katere se obnaša, kot se. In te zgodbe sploh niso preproste.«

»Ko bi le vedela, kje stanuje dobra volja,« je sama pri sebi rekla Ana in odšla proti svoji sobi. »Ščepec nje bi z veseljem poklonila sosedu.«

V sobi je sedla na posteljo, se zazrla skozi okno in pomislila.

»Le kje živi dobra volja? Ali to ve sonce? Vedo to mar veter, ptice ali oblaki, ki potujejo na nebu in vidijo vse?«

Pretkano, kot le zna, se je v njeno naročje privil mačkon Bučko.

»Bučko, morda ti veš, kje stanuje dobra volja?«

Sivi mačkon je zamijavkal.

»Veš?«

Bučko je skočil iz njenega naročja in Ana mu je sledila. Po nekaj korakih se je ustavil pred ogledalom. Obstala je tudi deklica. Mačkon se ji je podrsal ob noge.

»Dobra volja stanuje v ogledalu?«

Mačkon se je za trenutek ustavil, nato pa se je vnovič podrsal ob Anine noge.

»Ne razumem,« je rekla Ana. »V ogledalu sta tvoja in moja podoba. Dobre volje žal ne vidim. Razen če …«

Mačkon je obstal.

»Razen če se dobra volja skriva v vsakem izmed nas. Le poiskati jo moramo. Eni jo najdemo lažje, drugi malce težje.«

Mačkon je zamijavkal.

»Bučko, ti si ena brihtna buča, veš? Hvala ti,« se je nasmehnila deklica. »Ko se tako ogledujeva v ogledalu, sem se nečesa spomnila!«

Mačkon jo je pogledal s svojimi predirnimi očmi.

»Mami bom rekla, naj mi pomaga za soseda Kalana speči piškote. Gospod ne odpira vrat, ne pozdravlja in se noče pogovarjati. Toplih piškotov bo zagotovo vesel. In piškotom bova priložili pisemce. V njem se mu bom najprej opravičila zaradi nerodnosti z žogo. Nato bova skupaj z mamo zapisali zgodbo. Tisto o sivem mucu, ogledalu in dobri volji. Kdo ve, morda se ga bo ta zgodba dotaknila in se bo tudi on odpravil poiskat dobro voljo.«