Drobižek in Didi

Droben fant Drobižek dobi kužka po imenu Didi, ki mu prav tako ni mar za hrano. Kužek kmalu zboli, zato se Drobižek odloči, da bosta jedla takole: eno žlico Drobižek, eno Didi, eno Drobižek, eno Didi.

Nekoč se je staršem rodil deček, ki je bil tako droben kot drobtina, zato so mu rekli Drobižek. Doma so imeli kmetijo in dela ni nikoli zmanjkalo. Drobižek je ležal v košarici pod drevesom in se zabaval, kot to delajo dojenčki: »Da-da, de-de, di-di …«

»Kako ljubek je!« sta se veselila starša.

»Premajhen je. In kakšne čudne zvoke spušča!« je rezgetal konj. »Da-da, de-de?«

»To znajo vsi otroci,« je rekla krava prepričano. »Kajne, otroci? No, ponovite za Drobižkom! Da-da, de-de, di-di, do-do, du-du!«

In Drobižek je dodal: »Odo, ada, idi …«

»Hehe,« se je zasmejal zajec. »Odo, ada, idi!«

Seveda sta starša želela močnega sina, da bo poprijel za delo in bo nekoč podedoval kmetijo. Ponujala sta mu vse mogoče dobrote, kar jih lahko kupiš za denar, da bi dete jedlo, pa ni nič pomagalo.

Drobižek je najraje cucljal svojo dudo. Če mu je kdo dudo vzel, je kljub temu, da je bil droben, rjovel kot kak dinozaver. »Dudi, dudi, dudi!« jo je klical. »Du-do! Du-do! Du-dooo!« je zahteval.

»Oh, kakšen dojenček,« se je zmrdovala krava. »Mleko mu dajte!«

»Od mleka bo imel drisko. Dajte mu deteljo!« je svetoval zajec.

»Žrebetu najbolj spodbudi apetit dirjanje,« je menil konj.

»Oh, ti drekec pekec!« je vihal nos pujs. »Dobrote kar meni prinesite, jaz se že ne bom spakoval.«

Ko je bil Drobižek star štiri leta, si je želel kužka. Rad bi imel majhnega kužka, da bi se z njim igral.

»Dudo dam za kužka,« je slednjič ponudil in starša sta mu ugodila. Kmalu se je družini pridružila kosmata kepica. »Didi mu bo ime,« je rekel Drobižek in ga objel, kot da bi dobil največji zaklad. Ves dan sta se igrala: »Didi, sem! Didi, tja! Didi, skoči! Didi, sedi! « Kar recite, otroci, kaj naj Didi naredi! Vse uboga! »Didi, lezi! Didi, sedi!«

Kmalu pa so nastopile težave. Didi je bil krasen kuža, a ni maral jesti. Drobižka je skrbelo, da bo zbolel, če bo tako slabo jedel. Starša pa sta mu rekla: »Sam si kriv. Saj tudi ti nič ne ješ! Zdaj vidiš, kako je s tem.«

»Didi, daj no,« je prosil Drobižek. Ampak Didi se ni dal. Trmasto je stiskal zobe in vihal smrček.

Mama je kuhala odlične jedi. Za Drobižka medenjake in za Didija klobaso. »Klobaso boš pa že imel rad,« sta menila starša. Ampak ne Drobižek in ne Didi nista hrane niti poskusila. Spila sta le vsak požirek vode. Zato niti ni čudno, da je Didi kmalu zbolel. Zdravnik je rekel: »Taka dieta ni dobra za nikogar. Treba je jesti vse od kraja in vse po malem.«

Drobižek se je zamislil. Didija je imel rad in skrbelo ga je zanj. »Dajva, jejva skupaj,« je rekel in prinesel zelenjavno juho. Z žlico je nosil v usta sebi in Didiju: »Eno Drobižek, eno Didi.« Otroci, pomagajte še vi in spodbujajte Didija, da bo jedel. »Daj, Didi, daj! Eno Drobižek, eno Didi. Eno Drobižek, eno Didi. Eno Drobižek, eno Didi.«

Naslednji dan sta ponovila: »Eno Didi, ena zame. Zdaj pa dve Didi in dve zame. Dve Didi, dve zame.«

Potem sta odšla na sprehod. Mama jima je medtem doma pripravila sadno kupo. V njej je bilo veliko dobrot: grozdje, jagode, sladoled in sladka smetana. Drobižek in Didi sta se vrnila s sprehoda in zagledala veliko sadno kupo, ki je kot sladoledni grad s smetano stala sredi mize. Mislite, da sta jedla ali ne? Seveda sta!

»Vav! Kako dobro!« sta se spogledala in jedla. Oba! Drobižek sadje in sladoled, Didi pa se je sladkal s smetano. »Bosta še?« je vprašala mama.

»Seveda! Da, da, da!« sta zavpila oba.

»Bi tudi vi, otroci? Kar ponovite, seveda! Da, da, da!« se je zasmejala mama.

Tretji dan pa si je Drobižek zaželel sendvič z redkvicami in avokadom, Didi pa je dobil kost.

Drobižek je pojedel kar dva sendviča z redkvicami. »Dobro je! Odlično!« je momljal s polnimi usti, Didi pa je grizljal kost in se oblizoval.

Od takrat dalje sta Drobižek in Didi rasla in rasla. Drobižek je postal velik in močan. Zrasel je do …do …do … do neba, kot kakšno ogromno drevo. Didi pa je ostal majhen, ker je bil pač take pasme. Bil pa je zadovoljen, pogumen in zdrav.