Bralna različica zvočne pravljice
Brata gresta spat na podstrešje, kjer naj bi se prikazal duh strašnega viteza. Starejši brat si privošči mlajšega in ga tako prestraši, da ta od silne groze plane v jok. Bratu se zasmili.
Kraljevič Jure je grizljal korenček, ko je v obedno sobano pridrvel njegov starejši brat Anže. Na mizo predenj je odvrgel težko starinsko knjigo, da je glasno tresnilo, iz nje pa se je dvignil gost oblak prahu. Jure je zakašljal in začudeno pogledal brata.
»Kaj so te stare bukve?« ga je vprašal. »Kje si jih našel? Pod svojo posteljo, da so tako prašne?« Zvonko se je zasmejal, da je odmevalo pod visokimi obokanimi stropi, kot bi ščebetale siničice.
»Kako smo smešni, pametnjakovič,« mu ni ostal dolžan Anže. »Našel sem jih na najvišji polici v grajski knjižnici. Ampak če nočeš izvedeti skrivnosti, mi je prav malo mar.«
»Skrivnosti?« je Jure zastrigel z ušesi. »Kakšne skrivnosti? Je kje v gradu zakopan zaklad?«
»Zakladi so za dojenčke,« se je posmehnil Anže. »Ta skrivnost je za velike fante. Poglej!« Odprl je starodavno knjigo in iz nje vzel porumenel pergament. Potisnil ga je Juretu pod nos.
Jure se je zazrl v črke. Bile so oglate in starinske, a mu jih je vseeno uspelo počasi prebrati: »Na temnem podstrešju vzhodnega stolpa se ob vsakem ščipu prikaže duh groznega viteza Macolnika, vklenjenega v verige.« Zazrl se je v brata. »Kaj to pomeni? Da če me uščipneš na podstrešju, se prikaže duh?«
»Nihče ne bo nikogar ščipal,« se je zasmejal Anže. »Ščip je polna luna. In to bo ravno danes. Tuhtal sem, da bi vzel spalno vrečo in šel prenočit na podstrešje. Greš zraven?«
Jure je glasno pogoltnil slino. Spomnil se je pripovedk o Macolniku. To je bil strašen vitez, ki je živel pred tristo leti. Ker je padel v nemilost pri kralju, ga je ta dal izgnati iz dežele. A očitno ne preveč uspešno, saj se je vrnil kot duh. Po drugi strani pa ni želel, da bi ga starejši brat imel za mevžastega strahopetca. Vendarle je štel že sedem let in je bil prepričan, da je skorajda že odrasel. Saj si odrasel, ko ti izpade prvi mlečni zob, kajne?
»Seveda grem zraven!« je pribil z malce tresočim glasom. »S sabo bova vzela večerjo in si na podstrešju pripravila piknik!«
Popoldne je minilo, kot bi mignil, in brata sta se odpravila v kuhinjo. Grajska kuharica Katra jima je v košaro pripravila pečenega kopuna, francosko solato, svež kruh in puding za posladek. Dečka sta si vzela še vrč mleka in se po polžastih stopnicah odpravila visoko na stolp.
Jureta je z vsakim korakom bolj stiskalo v prsih, Anže pa je stopnice kar preskakoval in se vso pot šalil.
»Misliš, da bo Macolnik en tak strah z rjuho?« je glasno razmišljal. »Kaj, če se zatakne v žebelj in se natrga? Mora k zdravniku za duhove, da ga zašije?«
Jure se je šali bolj kislo nasmehnil. Srečanje s strahom se mu ni več zdela tako sijajna zamisel.
Na podstrešju sta kraljeviča razgrnila odejo in se lotila večerje. Anže si je slastno oblizoval prste, Jure pa je zmogel zgolj eno bedrce. »Kako ga bova počakala?« ga je zanimalo.
»Spat bova šla,« je načrt pojasnil Anže. »Ko se bo prikazal, naju bo že zbudil s svojim zavijanjem. Kot polnočni petelin.«
Zlezla sta vsak v svojo spalno vrečo in komaj je Jure zapel zadrgo, je Anže že glasno smrčal. Jure je strahoma pogledoval po mračnih kotih in se zdrznil ob vsakem sunku vetra, ki je zatresel okno. Kaj je to škrebljanje? Miške. Nekaj ječi? Samo leseni tramovi. Rožljanje verig? Verjetno bo jutri sneg in služabnik natika verige na kolesa voza. Ampak saj je poletje! In rožljanje je preglasno, da bi prihajalo z dvorišča. Prišel je duh! Tu je Macolnik, vklenjen v verige!
Jure se je potuhnil v spalno vrečo. Hotel je poklicati Anžeta, a se je bal premakniti, da ne bi Macolnika opozoril nase. Začel se je tresti in nenadoma ni mogel več zadrževati solz. Glasno je zaihtel. Tedaj je nekdo zgrabil spalno vrečo. Zadrga se je začela odpenjati. Zamižal je in čakal, da ga zgrabi duh. A ko se ni zgodilo nič, je oprezno odprl oči. V soju mesečine je zagledal brata, ki se je zdel čisto bled. Je tudi on videl Macolnika?
»Oprosti, Jure,« je rekel Anže. »Samo hecal sem se.«
»Kaj si se?« je izdavil Jure.
»Hecal sem se. Nobenega strahu ni. Pri pouku sem se učil starinske pisave, pa sem se hotel malce pošaliti s tabo. Verigo sem imel skrito v spalni vreči. Nisem si mislil, da se boš tako prestrašil.« Objel je mlajšega brata in ga tesno privil k sebi. »Oprosti mi. Res mi je hudo.«
Ob bratovem priznanju je Juretov strah za trenutek zamenjala jeza, toda opravičilo se je zdelo iskreno. In v objemu se je naenkrat počutil varno. »Že v redu, ti bučman,« je dejal in ga prijateljsko uščipnil v bok. »Ojoj, duh se prikaže ob ščipu.«
Zasmejal se je in brat se mu je pridružil. Nato je Anže segel v svojo spalno vrečo in iz nje povlekel verigo.
»Veš kaj, ko jih imava ravno pri roki, greva lahko prestrašit mamico in očka. Si za?«
»Vedno!« je vzkliknil Jure in mu dal petko.
Spustila sta se po stopnicah in se tiho odkradla do spalnice staršev. Zagotovo ne pričakujeta, da ju bo obiskal duh groznega viteza Macolnika.