Mesec je bil od nekdaj veseljak. Vse dneve je prespal in šele ko se je Sonce zvečer spravilo spat, je vstal, se pretegnil in šel špancirat po nebu. Sonce je bilo nanj jezno, ker ni nič svetil in grel, pa tudi nobene druge koristi ni bilo od njega. Ampak ker je bil lep, so ga imeli ljudje vseeno radi.

»Glejte Mesec, kako je lep,« so govorili in njemu se je to strašno dobro zdelo. »Tako srebrn,« so govorili eni, »tako lepo rejen,« so govorili drugi. »Zakaj je pa nag?« je vprašal neki fantek.

Mesec je bil čisto presenečen. Pa res, je pomislil, kako da se nisem tega že sam spomnil? Začel je natančno opazovati ljudi in je videl, da so čisto vsi oblečeni. In to ne v navadne obleke, kot čez dan, ampak v večerne, ki so bile še prav posebej fine.

»To ne gre,« si je mislil, »vsak človek ima obleko, ženske, moški in otroci, samo jaz sem nag!«

In je šel h krojaču, da bi mu ta naredil obleko. Lepo sta se pomenila, kakšne naj bodo hlače in kakšen suknjič. Potem je krojač raztegnil meter, da bi Mesecu vzel mero. Ampak Mesec je bil tako širok čez pas, da je krojaču zmanjkalo metra, preden je prišel okrog. Bil je res pravi veseljak, rad je jedel in pil in tisti, ki so govorili, da je lepo rejen, so imeli čisto prav.

»Malo boš moral shujšati,« je rekel krojač, »sicer te ne morem premeriti okrog pasu.«

Mesec je bil pripravljen za obleko tudi malo potrpeti in je začel hujšati. Pojedel je precej manj smetane in čokolade, vsak večer je telovadil in tu pa tam je šel podnevi na nebo, ker je bilo blizu Sonca zmeraj vroče kot v savni, savna pa je za hujšanje zelo priporočljiva. Ljudje so gledali, kako se iz večera v večer tanjša, in so govorili:

»Poglejte Mesec, kako vitek postaja. Zdaj je še lepši!«

Mesec jih je slišal in tako fino se mu je zdelo, da se kar ni ustavil. Hujšal je in hujšal, dokler ga ni nič več ostalo. Zdaj so rekli ljudje:

»Ah, kakšna škoda, tako lep okrogel Mesec smo imeli, zdaj ga je pa čisto pobralo!«

Mesec jih je tudi zdaj slišal ter je hitro začel spet jesti smetano in čokolado. In ko so ljudje rekli:

»Poglejte Mesec, kako lepo se redi!« je bil zadovoljen in se je odločil, da bo še naprej jedel. Debelil se je in debelil in je čisto pozabil na krojača, ki ga je še zmeraj čakal, da mu vzame mero. Ko je bil že pošteno okrogel, so rekli eni: »Kako lepo je srebrn!« in drugi: »Kako lepo je rejen!« Fantek pa je spet vprašal: »Zakaj je pa nag?«

Zdaj se je Mesec spomnil, zakaj je hujšal! Spet je rekel Ne! smetani in čokoladi ter začel telovaditi in hoditi v savno. In veste, zgodilo se je isto kot prvič: dokler so ljudje govorili, kako lep je, ker je vitek, se je tanjšal. Ko so se začeli pritoževati, da je bil lepši, ko je bil okrogel, se je pa spet zdebelil.

Ljudje se še danes ne morejo zediniti, kdaj je Mesec lepši, kadar je okrogel ali kadar ga skoraj nič ni. Zato krojač še zmeraj čaka, Mesec pa je še vedno nag.

Po ljudskih motivih

Goli mesec