Bralna različica zvočne pravljice
Jazbec se rad igra z besedami in si jih tudi izmišlja. Nekega dne pa veliki rimač ugotovi, da je porabil vse rime, kar se jih je domislil. Na pomoč, miš, veverica, zajec, medved in vi, otroci!
Pripovedovalske spodbude
Ena pravljica z rimo in hecnimi primerjavami na dan odžene slabo voljo stran. Potipajte in se prepričajte sami!
Povej z rimo.
Naredi hecno primerjavo.
Dokončaj zgodbo po svoje.
Zagotovo poznaš veliko pesmic. In ker poznaš veliko pesmic, poznaš tudi veliko rim. Rime so besede, ki se tako ujemajo, da skupaj lepo zvenijo. Na primer pravljica in mravljica. In z rimami se začne tudi tale hecna štorija …
Nekoč je živel jazbec, ki si je želel biti pesnik. Rad je imel pesmi in hecne primerjave, rad si je izmišljal nove besede. Velikokrat je zamišljeno posedal na štoru in iskal rime: »Sol – vol. Muha – rjuha. Med – vseved …«
Pa se mu je zgodilo, da je porabil vse rime, ki se jih je domislil. Prav nesrečno je gledal in držal se je kislo kot … kot …
Mimo je prišla veverica in vprašala: »Zakaj pa se držiš kot kislo zelje?«
»Iščem rime,« je potožil jazbec, »pa mi nekako ne gre. Poslušaj! Kos je želel postati los … Debela čebela je znorela. Na, zdaj pa ne znam naprej! Uh, kar v tacah čutim rimo, prav
otipam jo lahko! Pa je vseeno ne najdem. Moka … moka … moka … Na pomoč! Moka …«
»Ah, pa poišči kakšno drugo besedo,« je predlagala veverica.
»Katero pa?« jo je vprašal, a veverice ni bilo več.
Kdo bo pomagal jazbecu? Se morda ti spomniš kakšne rime na besedo moka?
Jazbec, ki se je tako rad igral z besedami, pa je bil večkrat tudi zelo zmeden. Namesto »Dober dan!« je pozdravil »Sem zaspan«. Namesto »Lahko noč!« je zazehal »Na pomoč!« Kako zmedena je bila šele miška, ki je prihitela na pomoč in našla le spečega jazbeca. Nekega dne je jazbec med sprehodom naletel na potoček. Kaj misliš, da je rekel za bistri potoček? … Kar povej! Enkrat nekaj, drugič nekaj drugega. Vse, samo potoček ne: hitrovodec, mokrobrzec, hladnobrizgec in podobno. Kar si lahko izmisliš, si je verjetno tudi jazbec.
Medved ga je poslušal in se čudil. Naj pokliče zdravnika? »Kako bi bilo, če bi vsi tako govorili?« se je spraševal.
»Čudno kot modri lešniki,« je rekla veverica, ki je to hecno štorijo opazovala s smrekove veje.
»Čudno kot kvadratni korenčki,« je dodal zajec.
»Hm …« se je medved popraskal za ušesi. »Zakaj pa bi morali vsi govoriti enako? Saj tudi ne razmišljamo enako in ne čutimo enako, je res?«
»Res je,« je pritrdila veverica. »Večina veveric ima najraje lešnike. Meni pa bolj tekne žir.«
»Uf, jaz pa ne bi niti lešnikov niti žira, raje imam jabolka,« je priznal zajec.
»Ja, to sem mislil. Ni vsem všeč enaka hrana. Prav tako ne iste barve, iste igre …« je zaključil medved.
»Hahaha! Kako hecno! Dajmo, izmišljajmo si hecne primerjave!« je predlagala miš, ki je v bližini glodala gozdno jagodo in si brisala solze od silnega smeha.
In kako je to šlo? Veverica je rekla: »Zajčja ušesa so velika kot drevesa.«
»Veveričji rep je kosmat kot brada dedka Mraza!« ji je vrnil zajec in vsi so se krohotali.
»Še, še!« se je smejala miš in se valjala po tleh kot … kot …
»Mišji repek je kot zmehčan zobotrebec,« se je pridružil medved. Miš pa je dodala, da medved ni medved, ampak Vedmed!
»Igrajmo se! Vsi!« Pa so se igrali in se krohotali. »Kaj si še lahko izmislimo? Pa se igraj še ti, ki poslušaš to štorijo! Le daj, da bo zgodba še bolj hecna!«
(Glasba)
In kako se ta štorija konča? Morda sploh nima vrha niti dna. Morda tako, da je bil to najbolj hecen gozd na svetu. Morda je pozvonil zvonec in je na vratih stal konec. Morda pa je najboljši konec tak, da je jazbeca odpeljal vlak.
Edino, kar vem, je, da je jazbeca, medveda, veverico, miš in zajca popadel tak smeh, da se je še gozd valjal po tleh, drevesa so se tresla, potok pa je tekel navzgor namesto navzdol. Hm … In potem?
Le kaj se na koncu te štorije zgodi? Predlagam, da to si izmisliš kar ti!