Hop čarovnija

O pripovedovalcu

Anastazija najbolj uživa v branju zgodovinskih knjig. Pravljice je brala že vnukoma, sem in tja pa si je kakšno tudi izmislila.

Pripovedovalka pravljic Anastazija Hauptman
O avtorju

Tinka najraje piše realistične zgodbe iz življenja sodobnih otrok, včasih tudi pesmi, pravljice, slikopise ali uganke. Je stalna sodelavka Cicibana in Cicidoja.

Avtorica pravljic Tinka Bačič
O ilustratorju

Milanka je akademska slikarka, ki najraje ustvarja s tehničnim svinčnikom. Pod njenimi rokami so nastale ilustracije pravljic Ane Duša in Toma Kočarja.

Ilustratorka pravljic Milanka Fabjančič
Preberi pravljico

Na zelenici pred blokom so se nekega dne začele kopičiti zanimive reči: polomljeni stoli, omare, preproge, likalne deske, jadralne deske, smuči, luči, peči in še mnogo drugega. Bližal se je odvoz kosovnih odpadkov. Za otroke je to prav poseben dogodek. Pogosto se namreč zgodi, da se otrokom zdi imenitna igrača prav tisto, kar je za odrasle smet. Radovedno so brskali po stari krami in iskali kaj dragocenega. Metka je izpod velikega kupa odpadkov potegnila zarjavele sanke in odslužene smuči. Igrala se je zimo. Jaka je našel računalniško tipkovnico. Vzel jo je, zlezel v staro omaro in se igral, da vozi raketo. Miha je z zavrženo smučarsko palico brskal po razpadlem predalčniku, nato pa se je sklonil k veliki in zelo zdelani rumeni vzmetnici. »O, poglejte ta ubogi jogi, nekdo ga je prerezal podolgem in počez!« je vzkliknil. »Vzmeti so pogledale ven!« Metka je odložila smučke in se pognala na vzmetnico. Hotela je skakati kot na trampolinu, a noge so se ji kar naprej zatikale med vzmeti. Miha in Jaka, ki bi tudi rada skakala, sta razmišljala, kako bi rešili to težavo. Pa je Miha dobil odlično zamisel: izpulil je dve vzmeti in si ju pritrdil na čevlje. Prav narahlo je začel poskakovati. Hopa-hop, hopa-hop! Šlo je visoko, višje in še višje! Tudi Metka in Jaka sta si iz stare vzmetnice izpulila vsak svoj par vzmeti. Metko je malo zaskrbelo, da bi ji zarjavelo železje umazalo čeveljce, toda želja po skakanju je bila prevelika. Poskočila je – hop – in še en hop! Hop-hopom ni bilo več videti konca! Otroci so skakali okoli velikega kupa kosovnih odpadkov kot ponorele bolhe. Miha je poskusil preskočiti smetnjake in se – hop – odgnal v višino. Preskočil jih je kot za šalo. Jaka se je odrinil še močneje in – hop – je zakrilil čez ogromni kup odslužene krame. Metka se je zagnala kvišku in – hop – z enim samim odločnim skokom preskočila sosedovo garažo. Potem je Miha – hop – preskočil kar cel blok! »To je pa od sile!« je zadihano rekel, ko je mehko pristal na dvorišču. »To je noro!« vzdihnila Metka. »Hudo!« je dodal Jaka. Otrokom je bilo takoj jasno, da tale stara vzmetnica ni navadna vzmetnica. Bila je prav posebna vzmetnica s prav posebnimi vzmetmi. Bila je ena redkih in zelo iskanih hop-vzmetnic s hop-vzmetmi. V trenutku, ko so si Miha, Jaka in Metka nadeli hop-vzmeti, so postali hop-otroci. Biti hop-otrok je največja zabava, kar si jih lahko zamislimo. Hop-otrok nekajkrat poskoči in že je na drugem koncu Slovenije. Če si hop-otrok, lahko ujameš kogarkoli in pobegneš komurkoli, tudi levom, hijenam in celo gepardom. To pomeni, da greš lahko brez strahu v Afriko, takole popoldne, na izlet, in se še isti večer vrneš, ne da bi te pri tem pojedle divje živali. Hop-otrok lahko skoči na Triglav v enem samem skoku in na Mount Everest v treh. Preskočiš lahko največje jezero, ne da bi čofnil vanj, in najbolj bruhajoči vulkan, ne da bi se opekel. Vsak otrok, ki je že kdaj slišal za hop-otroke, si tudi sam želi postati hop. »Gremo skakat!« so zavpili hop-otroci. »Kam pa bi šli?« je vprašal hop-Jaka. »Na morje!« je predlagal hop-Miha. »Na sneg!« je zaklicala hop-Metka. »Ja! Gremo na sneg!« so se navdušili hop-otroci. Hop-Jaka je vzel s kupa kosovnih odpadkov stare sanke, hop-Miha pa smuči. In so šli. Kako so se ljudje čudili, ko so mimo njih švigali skakajoči otroci! Komaj se je razločilo, da so otroci in ne velikanske kobilice. Zmajali z glavami in si mislili: »To je najbrž kakšen nov šport, gotovo prihaja iz Amerike.« Nekaj trojnih hopov je bilo potrebnih, da so hop-otroci dosegli Alpe. Poiskali so si najlepši zasneženi breg in se predali zimskemu veselju. Sankali so se, smučali in se imeli lepo kot še nikoli. Pozno popoldne so priskakljali nazaj domov. Poslovili so se, sneli hop-vzmeti in spet postali navadni otroci. Kaj pa se je zgodilo s hop-vzmetnico? Še preden je pripeljal tovornjak, da naloži kosovne odpadke, so Miha, Metka in Jaka iz nje odstranili še preostale hop-vzmeti. Skrbno so jih spravili za sošolce. Ko bodo imeli športni dan, jih bodo prinesli v šolo. Skupaj bodo skakali. Tudi učiteljica bo dobila par vzmeti. Hopa-hop, kako bo veselo!