Nekoč, sploh še ne dolgo tega, je sredi velikega mesta, v stanovanju, ki se je raztezalo čez celotno sedmo nadstropje velikanske hiše, živela Iris. Njen oče je bil direktor velikega podjetja, ki je trgovalo s šamponi za pse, mama pa je delala pri njem. Za Iris je skrbela babica, ki jo je spremljala v šolo, v restavracijo in na igrišče. Iris je lahko jedla, kar je hotela, kar si je izmislila, kajti babica jo je morala ubogati. Če je bila Iris slabe volje, je smela razbiti kozarec ali krožnik in babica je za njo pospravila. Iris je lahko tudi zmerjala babico. Otrok je namreč pogosto prenapet in se mora sprostiti. Tudi kadar je otrok jezen, mora povedati svoje mnenje. Babica pa je bila stara, zrela, prerasla je otroške skrbi in napetosti, zato se je morala obvladati. Svoji vnučki ni smela ukazovati, seveda ne, otroka to lahko hudo prizadene. Babica ni smela preglasno govoriti z Iris, pa tudi staršem je ni smela zatožiti. In če bi jo, bi se starša zagotovo jezila na babico, kar pa ne bi imelo nobenega smisla, saj si babica težko zapomni, kaj vse je naredila narobe in kaj mora v svojem obnašanju do vnučke še popraviti.

Seveda Iris ni bila zlobna deklica, še zdaleč ne. Ni bila taka, za kakršne imamo druge otroke preveč zaposlenih staršev. Samo naveličana je bila. Nobena hrana je ni navdušila, čeprav je babica znala skuhati kruhove ali krompirjeve cmoke in speči narastke iz riža, kaše in jabolk. Iris vsega tega ni marala. Tudi nobena knjiga je ni pritegnila in daril se ni razveselila. Bilo ji je dolgčas. V stanovanju, v šoli, na igrišču, kamor jo je peljala babica, kadar je bilo lepo vreme, povsod ji je bilo dolgčas. Ne bo se vendar spuščala po toboganih s temi umazanimi otroki; ne bo, kakor drugi, rila po pesku! In ker je bila tako neskončno sita vsega, je od babice in staršev kar naprej nekaj zahtevala. Karkoli je želela, vse je dobila. Ampak vesela ni bila.

Nekega dne pa je dobila nekaj, česar ni od nikogar zahtevala.

Sedela je na robu ribnika v parku in zaspano buljila v vodo. Naenkrat se je zdrznila, kot da bi jo nekdo ustrašil. Zgodilo se je nekaj res čudnega: vodna gladina je nenavadno obmirovala in Iris je v njej zagledala sebe. Čeprav je bila tudi svojega obraza že naveličana, jo je tokrat začel zanimati, saj je bil na gladini drugačen kot doma, v ogledalu. Ni bil namrščen in zdolgočasen, ampak se je smehljal. Iris se je spačila, da bi videla, kaj se bo zgodilo. Obraz v vodi pa se ni spačil. Še naprej se je smehljal. To je deklico skoraj razjezilo. Kaj se to pravi, da je lasten obraz ne uboga? Pokazala si je jezik. A njen odsev tega ni storil. Še celo bolj izrazito se je nasmehnil kot prej! Iris se je vznemirila. Kaj se dogaja? Zamahnila je z roko in udarila v svojo podobo na vodi. Ta se je najprej razmazala in se razletela. Ko pa se je gladina umirila, odseva ni bilo več na njej. Oh, škoda, je pomislila Iris. Pa ravno sem malo pregnala dolgčas.

»Dolgčas ti je bilo?« se je oglasilo izza njenega hrbta.

Iris, opljuskana od vode, se je obrnila in se osupla zastrmela v deklico, na las podobno sebi, ki je obsedela na kamnu poleg nje. Še vedno se je smehljala, in to prav prijazno, čeprav je Iris ravnokar zamahnila proti njej.

»Kdo si?« je vzkliknila Iris.

»Tvoj odsev,« je preprosto odvrnila deklica, ki je prišla iz vode.

»Kako – odsev? Kaj je to? Ne verjamem več v pravljice. Stara sem sedem let in take oslarije sem že zdavnaj prerasla!« je siknila Iris, čeprav se ji je zdelo, da je tista druga deklica, ki se je izvila iz vode, ne jemlje čisto resno.

»No, saj – če ti ne verjameš vame, pa lahko jaz verjamem vate, ne?« je rekla deklica iz vode.

»Kaj boš ti meni solila pamet! Te je kdo prosil, da verjemi vame? Moji starši in babica mi ves čas govorijo, kako verjamejo vame, jaz pa ne verjamem v nikogar! Poleg tega sem čisto resnična, ti pa si navadna izmišljotina!« se je razburjala Iris.

»Čigava izmišljotina?« je začudeno vprašala Iris iz vode. »Meni se je zdelo, da je izmišljotina tista kislica, ki mi je prejle kazala jezik!«

»Kdo si, da si upaš? Moja mama bo šla k tvoji in ji povedala, kako si me užalila!«

»K moji mami?« se je začudila Iris iz vode. »Moja mama je vendar odsev tvoje!«

»Za norca me imaš, kura neumna!« je zakričala Iris in spet zamahnila proti deklici, ta pa je že odskočila in stekla proč. Iris je planila za njo.

»Kam greš?« je slišala babico vpiti za seboj.

»Bom že prišla!« je zaklicala Iris med tekom in se ni več menila za glasove, ki so se začeli oddaljevati.

Sledila je deklici iz vode, ta pa je tekla in tekla, se skrivala med drevesi in grmičevjem, se spet malo prikazala in se znova nagajivo izmuznila. Naša Iris, ki ni bila vajena teči in gozda za mestnim parkom sploh poznala ni, pa jo je skušala ujeti. Umazala si je bele hlače, strgala rokav svoje rožnate tunike, ko se je nataknila na trn, močno se je zadihala, ustavila pa se ni. Najprej je bila nekoliko togotna, potem pa vedno manj. Še sama ni opazila, kdaj je postala razposajena in radovedna. Kar vztrajala je in tekla. Nad seboj je slišala žgolenje ptic, šelestenje listov. In bitje lastnega srca ji je odzvanjalo v ušesih. Tekala je za svojo podobo iz vode. Skoraj se ji je že približala, uspelo ji je priti prav do nje, zgrabila jo je in igrivo kriknila: »Imam te!«

Deklica iz vode pa je izginila. Iris je zgrabila samo zrak!

»Kje si?« jo je poklicala.

»Tukaj vendar,« je slišala glas nekje blizu sebe. Ni znala določiti, od kod je prihajal.

»Kje?«

»Tukaj!«

Hodila je za glasom, ki se je izmikal v obratni smeri, nazaj proti otroškemu igrišču. Zavedela se je, da jo babica najbrž išče. Kdo ve, kako dolgo je Iris že tekala po gozdu. Sledila je tablicam, ki so ji kazale pot v park. Našla ga je, se ustavila na njegovem robu in prisluhnila. Glas je ni več poklical. Zagledala pa je babico in svoja starša, kako jo zaskrbljeno, s telefoni v rokah, iščejo med tobogani in gugalnicami.

»Tukaj sem,« je zaklicala in jim stekla naproti.

Ko jo je mama zagledala, je krenila proti njej, oče in babica pa sta s hitrimi koraki sledila mami. Toda obrazi vseh treh so bili spačeni od jeze, mama je že strmela v strgani rokav tunike, kot bi hotela reči: Glej, kaj si naredila …, vendar se ji je beseda ustavila na jeziku, kajti njena mala Iris sploh ni bila več taka kot prej. Ni ji namreč rekla: »Kaj mi mar,« ampak ji je prihitela v objem, se prižela k njej in ji šepnila: »Mamica moja!«

Ko sta se pogledali, je bil mamin obraz ljubeč in prijazen.