Bralna različica zvočne pravljice
Odkar je bila v gledališču, bi Iza samo pela in plesala. Kakšna sreča, da v šoli pripravljajo novo predstavo. To bo nekaj zanjo! A kaj, ko ji učiteljica dodeli manjšo vlogo, sestrici pa glavno.
Naposled sta deklici Iza in Mila le zagledali hišo, ki sta jo iskali. Stala je v središču mesta, v ozki ulici, v kateri je bilo tudi sredi sončnega dneva hladno. Hiša je bila stara, grda in zapuščena. Od nje je odpadal omet in vonjala je po vlagi.
»Iza,« jo je strahoma pogledala Mila. »Ali je res tukaj?«
»Je,« je rekla Iza, ki je bila starejša in je hodila v tretji razred. Prvošolka Mila se je nakremžila. Še malo pa bo začela sitnariti, naj gresta domov.
»Pohiti, če ne bova zamudili,« jo je Iza nestrpno potegnila za sabo.
Sestrici sta stekli po ozkem hodniku mimo zaraščenega atrija in po polžasto zavitih stopnicah navzgor, v prvo nadstropje.
Pred velikimi vrati sta se ustavili in Iza je glasno lovila sapo.
»Greva raje … domov,« je zacmihala Mila, a jo je Iza utišala. Stopila je na prste in pritisnila na zvonec. Vznemirjeno sta čakali.
Mesec dni je minilo odkar sta sedeli v gledališču in z napetostjo spremljali predstavo Plesoči osliček. Igralci v pisanih kostumih so peli in plesali, da je Izi od navdušenja igralo srce. Od takrat ni mogla misliti na nič drugega. Ko bi le lahko plesala in prepevala kakor v gledališču, oblečena v rdečo krinolino. S klobučkom na glavi in sončnikom v rokah kakor sestri Amalea in Azalea v predstavi. To bi bilo nekaj.
Ko sta se vrnili domov, je imela Iza svoj teater. Razpela je mamino pikasto marelo in se vrtela po kuhinji. Prepevala je na ves glas, a brez posluha in njene debelušne noge niso lovile ritma. Oče, mama in Mila so se ji smejali, da je osliček. Mama je bila prepričana, da jo bo minilo. A Iza je plesala in pela iz dna duše. V soncu in dežju. Zjutraj in zvečer. »Boste že videli,« je rekla, »nikoli se ne bom naveličala. Ves čas bom plesala.«
In potem se je zgodilo.
»Učiteljica Piccolo pripravlja novo plesno predstavo,« je rekla razredničarka Knific v ponedeljek zjutraj, še preden so začeli s poukom. Izi so zasijale oči od pričakovanja. »Bi šel kdo poskusit?«
»Jaz, jaz!« je Iza navdušeno dvignila roko in zajel jo je val sreče. Plesala in pela bo. In tudi Mila bo šla zraven. Ne ker bi si Iza tega zares želela, ampak zato, ker je mlajša sestra ves čas capljala za njo in se je držala za roko. In ker ji je mama zabičala, da mora paziti nanjo.
Iza se je ozrla po Mili.
Nenadoma so se vrata odprla in sestri sta se zastrmeli v plesno učiteljico Katarino Piccolo. Bila je drugačna, kot sta si jo predstavljali. Drobna in zgubana. Izi se je zdela prastara. Je res učiteljica plesa?
»Stopita noter,« jima je rekla. Izi se je v hipu zazdela podobna čarovnici in tudi Mila se je začela kisati in prestrašeno nabirati šobo.
V sobi je vonjalo po naftalinu, sivki in prehladu. S stropa je visel lestenec in pohištvo je bilo staro in lepo izrezljano. Na tleh je sedelo nekaj otrok in Iza je poznala vse. Na desni je sedel zdravnikov sin Samo. Nekoč jo je povabil na rojstni dan. Na levi je čepela Tanja, suhica iz barakarskega naselja na robu mesta. Spredaj so sedeli Ivo, Beno in Jani, trije predrzneži iz blokovskega naselja, ki ju niso pustili hoditi po njihovi ulici. Izo so večkrat dražili, ker je bila debelušna in je nosila očala. Ko so jo zagledali, so se dregnili in se zarežali. Izo je zalila rdečica.
»No, sedita,« ju je nagovorila učiteljica. »Kako vama je že ime?«
»Jaz sem Iza. Moja sestra Mila pa je prišla samo pogledat.«
»Pri nas nihče ne gleda,« je rekla učiteljica resno. »Tukaj plešemo.«
Sestrici sta negotovo sedli na tla.
In potem je prostor zalila glasba. Čista, sončna in pogumna kakor otroške sanje. Zafrfotala je kakor veselje, zakoracala kakor žalost. Tihotapila se je mehko in gibko, kot bi se sprehajala na žametnih tačkah. Včasih je zagodrnjala zaradi previdnosti, drugič se je nevarno nasršila in zaškrtala z zobmi, nato pa zagrmela in se zabliskala kakor strela z nevihtnih oblakov. In sredi tega vrtinca je počasi drsel glas, ki je pripovedoval zgodbo o dečku, ki je ujel volka.
Vsa ta lepota je v valovih zalivala Izo, ki je miže poslušala glasbo in zgodbo, ne da bi si upala vdihniti. Obe sta govorili o pogumnem Petru in njegovem godrnjavem dedku, o ptički in rački, ki sta se vedno prepirali, o prebrisani mački, požrešnem volku in smešnih lovcih. Pa seveda o srečnem koncu, ki je hudobnega volka popeljal naravnost v živalski vrt.
Ko se je glasba že tretjič odvrtela ne da bi se Iza premaknila in ko se je v njenem srcu zvila v mehek in topel klobčič, je deklica ponovno odprla oči. Vsi so se posedli nazaj na tla. Tudi Mila.
»No,« je rekla učiteljica Katarina, »vsi ste se lepo vživeli v glasbo in zaplesali, kot ste čutili, razen tebe, Iza. Ti nam nisi zaplesala nič. Kar obsedela si. Ampak vse ostale sem prepoznala: Ivo, Beno in Jani, vi boste lovci, Samo bo Peter, Tanja, mačka. Ti, Mila, ker si vesela, hitra in nagajiva, boš ptička. Dedek bom jaz, volk pa moj prijatelj, igralec Laci. Jutri ga boste spoznali. Iza, tebi ostane račka.«
»Ga, ga, ga,« so se namuznili Ivo, Beno in Jani.
Iza je stisnila pesti in zalila jo je rdečica. Kako? Mila, njena mlajša, nadležna sestra, bo ptička, Petru bo pomagala ujeti volka. Junakinja bo. Izi je ostala račka. Saj ne bo plesala. Koracala bo, in s ptičko Milo se bo pričkala na odru kakor doma. Potem jo bo požrl volk in do konca predstave sploh ne bo stopila na oder. Iza je razočarano sklonila glavo in v očeh so jo zapekle solze.
Učiteljica Katarina jo je pozorno opazovala.
Nato je previdno stopila k njej, jo objela in jo dvignila, da je Iza lahko splezala na kuliso drevesa, s katerega bo Peter lahko ujel volka.
»Zdaj pa poglej navzdol, Iza,« ji je rekla učiteljica, »kot da si ptička, mačka in Peter hkrati. Kajti vse to tudi si.« Iza ji je prisluhnila in naenkrat se ji ni več zdela podobna čarovnici, čeprav je imela gube. Poskušala jo je razumeti.
»Brez račke te predstave sploh ne bi bilo,« je nadaljevala učiteljica. »Vse v zgodbi se dogaja zaradi nje. Ampak v predstavi smo vsi enako pomembni. Vsi smo drug za drugega.«
Iza je osupnila in nenadoma jo je prešinilo spoznanje: Mili se noge nikoli ne zapletejo. Hitre so. Spretne. In zmeraj ujamejo ritem. Z rokami frfota kot metulj in stopica kakor princeska. Boljša ptička bo od nje.
Počasi se je spustila na tla.
»Je pa še nekaj,« jo je zamišljeno zadržala učiteljica, »nekaj, kar je še pomembnejše. Se spomniš, kako se zgodba konča: 'Če natanko prisluhneš, lahko slišiš račko, kako reglja v volčjem trebuhu.' Ti jo lahko slišiš, kajne?«
Iza je prikimala. Ja, če natanko prisluhne, lahko sliši račko v volkovem trebuhu. Pa tudi še vse kaj drugega.
»Vidiš«, je rekla učiteljica Katarina. »Marsikdo je ne more. To je tisto, v čemer si ti najboljša.«
Čez tri mesece je Iza plesala račko v predstavi Sergeja Prokofjeva Peter in volk. Ko se je zavesa spustila in se je z Milo in ostalimi plesalci priklonila občinstvu, jo je v zaodrju čakala čokolada in vizitka, na kateri je bilo z lično pisavo napisano: Vzhičena nad tvojimi uspehi ti iskreno čestita tvoja razredničarka Maja Knific.
Ampak tega je že dolgo, vsaj 50 let. Morda sem kakšno podrobnost že pozabila ali si jo gladko izmislila, nisem pa pozabila topline in ohrabrujočih besed, ki me spremljajo vse do danes.