Jutranji piknik

Poletje je pohitelo in prispelo v gozd precej prezgodaj. In z vso močjo! Prebivalci gozda so vzdihovali in iskali senco. Miškino stanovanjce pod koreninami je malce shladil samo prepih.

»Hmm, nekaj bo vseeno treba prigrizniti,« zamomlja Miška, medtem ko ji pot obliva ušesca. »Že nekaj dni se nisem dotaknila hrane. Prevroče je celo za jesti!«

»Ojej, vrata shrambe so bila ves čas odprta! In vse moje slastne hruške imajo tako čudno barvo!«

Miška previdno ugrizne v rjavkasti sadež, se namrdne in naglo izpljune grižljaj.

»Pfej in bljak in bruh!«

Ogleda si police, na katerih je še pred tremi dnevi stalo čvrsto sadje, zdaj pa je tam le še skupina razmehčanih rjavih kupčkov.

»Tega že ne bom jedla,« obupano razmišlja Miška. »Saj so verjetno še užitne. Ampak jaz ne maram mehkih stvari …«

Obriše si pot s čela. »Znebiti se moram teh razčefedranih hrušk! Vendar jih ne smem kar tako vreči stran. Kaj, če me kdo opazi? Pa bodo rekli – glej jo, Miško, razsipnico!«

Žalostno se popahlja pred smrčkom.

»Aha, sem se že spomnila! Zvečer se odtihotapim na tisti zapuščeni travnik za potokom in jih skrivaj odvržem. Nihče ne bo vedel!«

Ko se znoči, previdno odpre vrata. Ojej, polna luna! V njeni svečavi se vidi kot podnevi. Počakati bo treba!

Končno zakrije srebrno svetlobo teman oblak. »Zdaj!« si reče Miška in se tiho kot miš splazi skozi Gozd.

Že je na drugi strani potoka. Nemirno se ozira, zdi se ji, da je slišala nekakšno šepetanje.

So tam med vejami svetleče se oči?

Postane jo strah in hitro razpne rutico, v katero je nadevala prezrelo sadje.

Takrat pa se oblak umakne in lunini žarki obsijejo travnik. Kaj??

Skoraj čisto ob njej stoji lisica, ki je ravnokar nekaj skrila za krtino.

Tamle je merjaščevka, ki se dela, da je čisto slučajno šla na nočni sprehod.

In tamle se sveti sivi zajkljin kožušček.

Za nameček priplahuta vrana in iz kljuna spusti kozarec …

»Auč!« se zasliši spodaj. »Kaj za …«

Skozi veje lomasti nekaj velikega. »Pst, pst, tiho!« si gromko šepetaje govori medved in glasno čofota čez potok. »Tole odvržemo in se poberemo!«

Nenadoma zagleda živali na travniku in v močni lunini svetlobi je prav jasno videti, kako se mu povesi čeljust.

»Ekhm …« zabrunda. »Naša je preveč prismodila lešnike in jih ne morem jesti, ker imam piškave zobe, pa sem mislil …«

»Hja,« reče lisica. »Tole kurje bedrce mi je ostalo, pa sem mislila …«

»Ouug,« zakruli merjaščevka. »Naredila sem preveč pire krompirja, pa sem mislila …«

»Meni pa se je posušil kruh, pa sem mislil …«

»Torej,« zakraka vrana. »Na vročini se mi je med v kozarcu popolnoma stalil, da ga ne morem kljuniti, pa sem mislila …«

»Uh, moje hruške so skoraj zgnile, pa sem mislila …« zamrmra miška, vsa vroča v smrček. Videti je, da se tudi druge živali počutijo nelagodno.

»Je kdo rekel hruške?« se zdrami medved. »Kje so? Ravnokar mi je zakrulilo v želodcu …«

Takrat pa se Miški posveti. Tisti vonj praženih lešnikov je spodbudil njene možgančke!

»Že vem,« zacvili tako glasno, da ji vsi prisluhnejo. »Vso to hrano je mogoče predelati. Jaz bom spekla hruškovo pito z lešniki. Merjaščevka lahko iz pire krompirja naredi svaljke. Tudi bedrce se da uporabiti. Pa suh kruh za ocvrte rezine z jajcem oziroma 'pohane šnite'! Potem pa bomo naredili zgodnji zajtrk. Se spet dobimo tukaj ob sončnem vzhodu!«

In na jutranji pojedini so se imeli čudovito! Vsem je šla najbolj v slast Miškina hruškova pita z lešniki, hrustljavi krompirjevi ocvrtki, ki jih je merjaščevka začinila z na drobno narezanimi koščki bedrca, so bili odlični, medved pa je pospravil, kar je ostalo, pa še kozarec medu za povrhu. In čez nekaj ur ni bilo na travniku niti drobtinice več!