Jutro je bilo hladno in megleno. Pri Zmrdi je dišalo po kavici s ščepcem čarovnije.

»Pozdravljena, coprnica, da ti le ne bo spet vsega skupaj razneslo!« se je posmehnilo za njenim hrbtom.

»Zmarjetka,« se Zmrda ni niti ozrla. »Tako zgodaj, pa tako našpičena.«

»Delo čaka,« je Zmarjetka previdno naslonila metlo na bližnje drevo. »Točo moram priklicati nad polja. Sicer bo koruza predobro obrodila.«

»Če je preveč koruze, se namnožijo miši,« je pokimala Zmrda. »Se jih tvoj Čaromuc še boji?«

»Seveda,« je rekla Zmarjetka. »Ko smo že pri tem, se ti morda bojiš zmajev?«

Šele tedaj se je Zmrda obrnila in presenečena v naročju obiskovalke opazila zmajčka.

»Pred votlino sem ga našla. Nisem ga mogla pustiti samega …«

»Videti je sestradan,« si ga je Zmrda ogledovala. »Mu dam malo poprove pice?«

»Krasna ideja. Kaj praviš, bi lahko popazila nanj, medtem ko bom čarala? Bojim se, da mi pade z metle. Niti Čaromuca ne nosim s seboj.«

»Nikoli nisi bila kaj prida letalka,« je skomignila Zmrda. »Morda bo res bolje, da počaka. Če bo poreden, ga bom pa nagnala.«

»To pa ne,« se je uprla Zmarjetka. »Poglej te kačje zelene očke. Obljubi, da boš pazila nanj, kot bi bila njegova mamica.«

»Ph,« se je našobila Zmrda. »Za mamico sem pa malce premlada, saj jih imam komaj dvesto petinšestdeset. Ampak malo pozneje pride Zminka. Skupaj ga bova že ukrotili.«

Zmarjetka jo je nekaj časa ocenjevala. Pri Zmrdi ni nikoli vedela, ali se šali ali misli resno. Potem je sklenila, da bo malček v dovolj dobrih rokah. Vuššš! – in že je odletela.

Skoraj takoj zatem je prispela Zminka, še ena čarovnica. Zmajček jo je takoj navdušil.

»Veš kaj, Zmrda, pričaraj nama kaj sladkega, ga bom tačas malo pocrkljala.«

»A tako?« se je namrščila Zmrda. »Zakaj ne bi naredili obratno? Menda znam tudi jaz pocrkljati zmajčka!«

»No,« se je Zminka zarežala, da so ji črni, razmajani zobje kar zašklepetali. »Vsi vedo, da nisi ravno materinska.«

»Ti bom že dala,« je Zmrda vanjo jezno vrgla prgišče luščin, ki so se v zraku spremenile v komarje.

Zminka ji ni ostala dolžna, in coprnici sta se nekaj časa obmetavali z različnimi uroki.

»Hej!« je naenkrat Zmrda dvignila obe roki. »Kje pa je mali?«

Zmajček je med prepirom izginil in čarovnici sta ga zaman klicali. Da sta bili obe kratkovidni, prav tako ni pomagalo.

»Nič ne pomaga, daljnoskop bova potrebovali,« je končno rekla Zminka.

Daljnoskop je nekakšen oblak, ki spominja na stekleno kroglo. Z njim lahko poiščeš različna pravljična bitja. Vendar lahko nastane le s sodelovanjem vsaj dveh coprnic.

Zmrda se je najprej namrdnila, a nato sta coprnici le združili moči in po nekaj minutah nenavadnega momljanja se je nad jaso pojavil daljnoskop. V njem sta kmalu zagledali izginulega zmajčka.

»Na tistem drevesu je!« je Zminka pokazala bukev na robu jase. »Le kako je prišel gor? Premajhen je za letenje.«

»Mene zanima, kako ga bova spravili dol,« je zagodrnjala Zmrda.

»Pa ravno danes, ko sem prišla peš,« je zavzdihnila Zminka. »Imaš ti svojo metlo še vedno v popravilu?«

»Mhm, pojma nimaš, kako težko je dobiti sto let stare rezervne dele.«

»Ga ne bi nekako pričarali dol?« je predlagala Zminka.

»Prenevarno. Preslabo ga vidiva. Če se zmotiva …«

»Ne bi preprosto splezali gor?« jima je zatulil zmajček.

»Ojej, saj vendar govori,« je vzkliknila Zminka. »Ne bi ti, porednež, raje splezal dol?«

»Ne upam,« je priznal mali.

»Zakaj si sploh šel tja?« je bila jezna Zmrda.

»Hotel sem, da se nehata prepirati.«

»No, to ti je uspelo. A zdaj si v življenjski nevarnosti,« je Zmrda ocenjevala višino drevesa.

»Veš kaj,« se je Zminka popraskala po redkih laseh. »Lahko mi stopiš na rame, da bova malo višji.«

»In potem ti meni,« se je Zmrdi na obrazu narisalo nekaj nasmehu podobnega.

»In tako naprej, dokler ne prideva do vrha!«

Coprnica je res drugi pomagala, da ji je splezala na ramena, ta je ostala v zraku, kot znajo lebdeti le izkušene čarovnice, da je lahko njena kolegica prav tako stopila na njeno ramo. In tako naprej, dokler nista prišli do zmajevega mladiča.

Že čez hipec so pred vhodom v Zmrdino kočo skupaj lakomno jedli poprove pice in druge pekoče prigrizke, ki sta jih coprnici kot za šalo vlekli iz zraka.

Zadovoljne in site jih je pozneje našla Zmarjetka.

»Poglejte, koga sem našla,« je pokazala na ogromno zelenkasto gmoto za seboj. »Mamica je prišla po malčka!«

Na jasi je zares pristala odrasla zmajevka, brž pohitela k zmajčku in ga stisnila k sebi, da se je kar zabliskalo.

»No, krasno,« je zagodrnjala Zmrda. »Pa ravno sem se začela privajati misli, da bom nekoč tudi sama postala mama.«

Toda veselja ob snidenju se je kmalu nalezla še sama. Še dolgo v noč so pekli na žaru in uživali v vročih napitkih. Zmajček pa je, čeprav so ga crkljale kar tri čarovnice hkrati, najbolj grulil ob maminem ljubečem pogledu.

Kako so coprnice pazile zmajčka