Kiko

O pripovedovalcu

Mari je zelo rada skrbela za rožice in svoj vrt ter brala vnukinji in pravnukinji. V domu je najraje v družbi prijateljev, s katerimi izdeluje punčke iz cunj.

Pripovedovalka pravljic Mari Klešnik
O avtorju

Tinka najraje piše realistične zgodbe iz življenja sodobnih otrok, včasih tudi pesmi, pravljice, slikopise ali uganke. Je stalna sodelavka Cicibana in Cicidoja.

Avtorica pravljic Tinka Bačič
O ilustratorju

Bojana je vsestranska umetnica. Večino časa nameni ilustriranju, odlične spretnosti pa uporablja tudi v slikarstvu in animaciji.

Ilustratorka pravljic Bojana Dimitrovski
Preberi pravljico

Kiko je Anin kunček, puhasta živalca z ostrimi krempeljci, črnimi očmi in dolgimi brki. Ana si ga je dolgo želela. Čakati je morala polovico pomladi in celo poletje in šele jeseni se ji je velika želja uresničila. Mama ji je že pred časom kupila knjigo o negi hišnih kuncev. Deklica je kar naprej listala po njej in v nekaj mesecih postala že prava mala strokovnjakinja za kunce. Vedela je, kakšno kletko jim moramo izbrati, kakšna je najprimernejša stelja, s čim jih hranimo in česa jim ne smemo ponuditi. Našteti je znala celo najpogostejše kunčje bolezni. Narisala je že vsaj sto risbic s kunčkom: kunček med deteljico, kunček v kletki, kunček v naročju, kunček med Aninimi medvedki … Zelo težko je čakala na svojo živalco. A kdor čaka, dočaka. In tako se je nekega popoldneva na vratih pojavila mama s skrivnostno škatlo v roki. »Hej, Ana, ugani, kaj je notri!« je rekla. Iz škatle se je slišalo praskljanje krempeljcev. Ana je globoko zajela sapo. Bi bilo mogoče, da je mama prinesla kunčka? Malo puhasto kepico, ki si jo je deklica tako zelo želela? »Uganila si!« se je nasmehnila mama. »Zdaj pa, prosim, pridrži škatlo, da skočim še po kletko.« Ano je obšlo neizmerno veselje. Previdno, zelo previdno je držala dragoceno škatlo v rokah in zdelo se ji je, da čuti drobno utripanje srca. »Ljubi kunček, zajček moj, moj mali Kiko!« je vznemirjeno šepetala in kar ni mogla verjeti svoji sreči. Kunček je moral počakati v škatli, dokler mu mama in Ana nista pripravili kletke. Na dno sta položili časopisni papir, nanj posuli vpojno žagovino in postlali s slamo. V jasli sta natlačili dišeče seno, v kletko pa obesili stekleničko s svežo vodo. Kiko je dobil tudi posodico s hrano. Vanjo sta natresli kunčje brikete in koščke jabolka. Nazadnje sta v kletko namestili še hlevček – leseno hišico z okroglim vhodom, kamor se bo kunček lahko skril, če se bo počutil ogroženega. Ana je komaj čakala, da Kiko spozna svoje novo bivališče. Potem bo kunčka končno lahko vzela v naročje, ga stisnila k sebi in dolgo, dolgo božala. Z njim se bo pogovarjala in se igrala, razkazala mu bo igrače, plišaste zajčke in medvedke. Lahko bi mu kar takoj naredila ležišče iz mehkih blazin poleg svoje postelje ali pa bi ga popeljala naokoli v vozičku za punčke … Takšne načrte je delala Ana, a stvari niso bile tako enostavne, kot si je zamišljala. Prava, živa živalca je nekaj čisto drugega kot plišasta igračka. Ko je mama odprla škatlo in vzela kunčka v roke, je Kiko brcal in se otepal ter si na vse kriplje prizadeval izviti se iz prijema. Hrane se še dotaknil ni. Takoj je smuknil v hlevček in se potuhnil. Niti repka ni pustil zunaj. Mama je mirno zaprla kletko. »Tako!« je rekla. »Pa sva opravili. Zdaj bova pustili Kika pri miru. Pridi, greva!« In že se je hotela odpraviti iz sobe. Ana je obstala. Ni razumela. Kako – opravili? Saj živalce še pobožati ni utegnila! Če bi ga lahko vsaj malce popestovala! »Mama, moj Kiko …« je negotovo zašepetala. »Rada bi ga vzela v naročje …« Mama je resno pogledala hčerko. »Razumem, da bi ga rada pobožala, a zaenkrat še ne moreš. Tvoj Kiko se je znašel v čisto novem okolju. Ni ga vajen. Novi zvoki, nove vonjave … Privaditi se mora. Ne bo trajalo dolgo.« Ani se je v grlu začel nabirati jok. »Niti pogledal me ni!« je zaihtela. »Ni hotel jabolka! Kar zbežal je v hlevček! Ne mara me! Moj Kiko me ne mara!« »Oh, Ana … Kiko zdaj še ne ve, kako zelo ga imaš rada,« jo je tolažila mama. »Ne pozna te. Potrpežljiva moraš biti. Nekaj dni bo trajalo, da se bo udomačil. Potem ga boš lahko po mili volji božala in pestovala. Poleti ga bova vzeli k babici na počitnice, postavili mu bomo ogrado in Kiko se bo pasel na travi. Lahko bo grebel po zemlji in poskusil kopati rove. Saj veš, da si kunci v naravi kopljejo podzemne rove. V njih se skrijejo, če je nevarno, pa tudi brloge si naredijo v njih …« Tako sta se pogovarjali in Ana se je počasi pomirila. Kiko pa tudi. Pomolil je smrček iz hlevčka in živahno migal z brčicami. Nič nevarnega ni opazil. Zaupljivo je skočil ven in začel pokušati krmo. Ana in mama sta ga od daleč opazovali. Malo je poglodal jabolko, potem pa si začel čistiti kožuh. »Kako je ljubek!« je šepnila Ana in se ni mogla načuditi puhasti živalci. »Kako srčkan gobček ima! In uheljčke!« Kunček je za trenutek obstal in prisluhnil glasovom. A ni smuknil nazaj v hlevček. Iz jasli je povlekel bilko sena in jo začel mirno žvečiti. Naslednje jutro je Ana prinesla Kiku za zajtrk košček korenčka. Ko je kunček zagledal deklico, ni pobegnil. Ana je čisto počasi in tiho počepnila h kletki. Šepetaje je vabila živalco: »Na, Kiko, na, poskusi, dobro je!« Pomolila je košček korenčka skozi rešetke. Kunček se je previdno približal in vzel priboljšek. »Mama, mama!« je zaklicala Ana. »Kiko mi je jedel iz roke!« »Torej ti malo že zaupa,« je menila mama. »Na poti iz šole pa mu le naberi še kaj zelenja! Regrat bi mu zagotovo teknil.« Sprva je Kiko ves čas ždel v kletki. Ana mu je odprla vratca, da bi se malce sprehodil po sobi. Ni hotel ven. Ana pa je bila potrpežljiva. Pridno ga je vabila s sočnimi travicami in koščki jabolk ter mu prigovarjala. Vsak dan, ko je prišla iz šole, je stekla h kletki, odprla vratca in mirno sedla nekoliko stran. Četrtega dne se je Kiko končno opogumil. Skočil je iz kletke in se približal Ani. Nežno se je dotaknil dekličine roke in jo narahlo dregnil s smrčkom, kot bi hotel reči: »No, tukaj sem. Me boš malo pobožala?« Ana bi najraje zakričala od sreče, z vso ljubeznijo planila na Kika in ga močno stisnila k sebi. Pa ni. Počasi, čisto počasi je premaknila dlan proti Kiku. Bo zbežal? Ne. Sproščeno je počepnil ob njej. Previdno ga je pobožala po hrbtu. Najprej z eno roko, potem z obema. Zdaj sta Ana in Kiko prijatelja. Kiko pusti Ani, da ga vzame v naročje in po mili volji boža. Ko mu deklica zjutraj odpre kletko, kunček takoj skoči ven in potem skaklja okrog Aninih nog, da je veselje. Včasih se udobno zlekne z iztegnjenimi nogami na preprogo in posluša, kako Ana glasno bere. Če pa pridejo na obisk Anine sošolke, se skrije v hlevček ali kar pod posteljo in ga ni ven, dokler neznani koraki ne potihnejo. Sošolke so razočarane, tudi one bi rade pobožale Kikov mehki kožušček. Vendar Ana Kika razume in mu ne zameri. Kiko preživi veliko časa izven kletke, a ker je razumen kunec, ve, da bobkov ne sme puščati po sobi. Lulat in kakat hodi v kletko. Le redko spusti kakšen bobek kar na tla sobe. Mama pravi, da tako označuje svoje ozemlje in nam sporoča: »To je moje. Tu je moj dom.« Ana že komaj čaka, da bo pomlad in bo Kika peljala k babici. Kunček se bo pasel, ona pa bo poležavala na odejici in ga opazovala. Kako jima bo lepo!