Klik-klak pletilke

Babica rada vzame v roke pletilke in, kli-kla, kli-kla, plete. Nekega dne pa mora dedek v bolnišnico. Babica ne ve, kaj bi od skrbi, zato plete in plete. Klu-klu, kla-kla, klo-klo, odmeva vse dni.

Nekoč sta živela babica Katka in dedek Janko. Imela sta prikupno kmetijo in živali, ki so jima delale družbo. Spomladi, poleti in jeseni sta delala na njivi, pozimi pa je bil čas za crkljanje in počitek. Takrat je babica najraje vzela v roke pletilke in pletla. Kako lepe stvari je spletla! Najlepše, kar si jih zmorete zamisliti. Kli- kli, kla- kla je pletla in že je spletla kapo, rokavice, krilo, celo predpasnik ... kli- kli, kla –kla.

Nekega mrzlega zimskega dne pa je dedek Janko začel zelo grdo kašljati. »Khk, khk, khk…« je ropotalo, ko je kašljal, čeprav je hotel nekaj povedati. »Khk, khk, khk!«

»Ojej!« se je prestrašila babica Katka. »Tako zelo kašljaš, dedek! Poklicala bom zdravnika.«

Zdravnik je poslušal dedkov kašelj in stetoskop prislonil na njegove prsi. »V bolnišnico bo treba,« je rekel. Nato je dodal: »Pljučnico imate, dedek. Dobili boste zdravila. Babica, vi pa medtem pazite nase in toplo se oblecite. Zunaj je mrzlo in piha. Dedek se je močno prehladil in zato staknil pljučnico. Pozimi se je treba toplo obleči. Pa na kapo, šal in rokavice ne pozabite!« In sta se odpeljala, zdravnik in dedek.

Babica je stala na pragu in jima mahala v slovo: »Hitro se pozdravi, dedek!« Oh, kako je skrbelo babico Katko in kako ga je pogrešala, ljubega dedka!

»Zunaj je res mrzlo,« je rekla. Vzela je pletilke in začela plesti. »Kli- kli, kla-kla jopica za ljubega dedka, kli-kli-kla-kla še debela kapa in kla-kla-kla topel šal.« Pogledala je topla oblačila in naložila drva v peč. »V hiši je toplo, a zunaj brije zimski veter.«

»Najbolje, da spletem še obleke za moje ljubljenčke, tako se bom zamotila in bo čas hitreje minil.« Klu-klu, kla-kla je spletla obleko za mucka in klu-klu, kla-kla za kužka. »Kuk, kuk, kuk!« je na okno potrkala kokoš.

»Najbolj zebe živali, ki so zunaj!« je rekla in hitro vzela novo klopko volne.  »Otroci, saj veste, kako hudo je, kadar je mraz. Pa tako sama sem, zdaj ko ni dedka. Mi pomagate plesti oblačila? Prosim! Vzemite v roke namišljene, čarobne pletilke in mi pomagajte. Tako, dvignite roke, kot da bi držali pletilke in ponavljajte za mano: Kli-kla, kli-kla, kli-kla ! Dajmo, vsi skupaj! Vse živali bomo oblekli. Kar ponavljajte za mano. Pletemo obleko za kokoš klu-klu-klu, konja klo-klo-klo, za kravo kla-kla-kla, za kozo klo-klo-klo. Ne smemo pozabiti na kozličke kli-kli-kli in pujske klu-klu-klu. Res sem že utrujena, ampak… hm... moja drevesa, ki mi poleti delajo senco, tudi pozimi zebe. Saj vidite, da nimajo listja! Spletemo obleko še za bukev, klu-klu-klu-klu, pa dajmo še za smreko in jelko, saj njune iglice niso pravi nič tople. Kli-kla-kli-kla, kli-kla. O, to bo dedek presenečen, ko bo videl, kaj vse smo spletli. Odlično nam gre! Spletimo obleko za našo kočo klo-klo-klo…, za celo kmetijo kle-kle-kle, še za traktor kla-kla-kla, nakladalko klo-klo-klo, kozolec kle-kle-kle. Vse smo že oblekli v pisana oblačila. In kakšne lepe vzorce delate, otroci! Kli-kla-kli-kla-kli-kla… Oh! Nekdo je prišel! Počakajte, da pogledam, kdo je pred vrati. Dedek!!! Ljubi moj dedek!«

»Babica Katka! Ja, kaj pa ste počeli, ko me ni bilo? Komaj sem našel domov, ko pa je vse naokrog oblečeno v pisane pletenine!« je bil presenečen dedek.

»Dedek, tako zelo sem te pogrešala in tako me je skrbelo zate,« je rekla babica in poljubila dedka na lice. »Pridi na čaj!« mu je rekla in mu prinesla paket. Kaj je bilo v njem? Jopica, kapa in šal! Saj veste, za dedka, da ga ne bo zeblo!

»O, zlata moja babica Katka! Kako lepo skrbiš zame!« je rekel dedek in jo pobožal. »Hvala in hvala tudi vam, otroci, ki ste tako zavzeto pomagali. Za vsakogar ste nekaj spletli. Ampak … nekoga ste pa pozabili! Koga vidim tam na hribu? Snežaka! Tudi snežak potrebuje nekaj toplega. Ampak ne preveč, da se ne bo stopil. Naredimo mu kapo in šal. Klik-klak, klik-klak.« Zdaj je še dedek v roke vzel pletilke in se pridružil. »Dajmo, pletimo skupaj: klik-klak, klik-klak, klik-klak…«

»Veste kaj, otroci? Najina kmetija je najbolj pisana kmetija na vsem svetu in najsrečnejša, saj nas bodo pletenine grele vso zimo. Hvala vam! Če vas bo kdaj zeblo, vzemite čarobne pletilke in kli-kla, kli-kla… si kaj lepega spletite ali pa nama pišite in vam bova midva kaj spletla,« sta rekla dedek in babica in se zaljubljeno objela.