Kraljična ugankarica

O pripovedovalcu

Amalija v prostem času rada vrtnari, plete, šiva in bere. Pri branju pravljic je uživala že z vnuki, še raje pa si je izmislila svoje.

Pripovedovalka pravljic Amalija Golob
O avtorju

Tomo je najbolj poznan po pravljicah, izdanih v številnih slikanicah in kratkih zgodbah za mladino, med katerimi posebej izstopa serija Lumpi iz 3. in 4. a.

Avtor pravljic Tomo Kočar
O ilustratorju

Bojana je vsestranska umetnica. Večino časa nameni ilustriranju, odlične spretnosti pa uporablja tudi v slikarstvu in animaciji.

Ilustratorka pravljic Bojana Dimitrovski
Preberi pravljico

Nekoč je živel kralj, ki se je naveličal vladanja. Nekega dne je poklical hčer. »S tvojo materjo bi šla na morje, kjer bi vse dni poležavala na plaži in zvečer vrgla kakšno partijo kart. Morda bi celo zaplesala.« »Le kdo ti brani, očka, saj si vendar kralj,« je rekla kraljična. »Že, že,« je previdno pokimal, saj si ni želel, da bi mu padla krona. »Toda nekdo bo moral prevzeti prestol. V navadi je, da se kraljev otrok poroči in nato zakonca skupaj vladata.« »O poroki še nisem razmišljala,« je rekla kraljična. »Kraljeviči v okolici bi vse dni razpravljali le o mečevanju in jahanju.« »Med njimi bi gotovo našla primernega ženina,« kralj ni popuščal. »Jih povabimo na dvor, da se predstavijo? Pripravimo majhno tekmovanje za tvojo naklonjenost?« Rečeno, storjeno. Po sosednjih kraljestvih so razposlali glasnike, ki so vabili kraljeviče na grad, da bi vsak pokazal svoje znanje. Toda ježa in mečevanje za bodočega kralja nista dovolj. Kraljična je hotela pametnega moža in zato je vsakemu postavila uganko. »Kako daleč v gozd teče pes?« je spraševala. Kronane glave so ponujale različne odgovore, a nihče ni vedel, da lahko teče pes le do sredine gozda. Od tam naprej namreč teče iz gozda! »Kateri štirje dnevi se začnejo na črko P?« se je posmehovala kraljevičem. Ponedeljka in petka se je spomnil vsak, nihče pa ni pomislil na pojutrišnjem ali predvčerajšnjim. Ko je kraljevičev zmanjkalo, so spremenili razglas. Vsak za poroko goden fant je lahko ugibal in za nagrado so mu obljubili kraljevsko poroko. Številni so poskušali, a nihče ni vedel, kaj lahko teče, ne more pa hoditi. Končno je morala kraljična povedati, da je to reka. »Pretežke uganke daješ,« se je jezila kraljica. »Izberi že ženina.« »Kako le, če na grad prihajajo sami cepci, ki niti do tri ne znajo šteti!« »Pa naj bo tvoj mož prvi, ki bo znal šteti do tri!« se je razjezil kralj. Še tretjič so razposlali glasnike in še enkrat več so na grad prihajali mladeniči od blizu in daleč. Toda kraljična se ni pustila ugnati nikomur, še najmanj očetu. »Da bo šlo hitreje, naj se vsi zberejo na grajskem dvorišču,« je predlagala. Ko se je nabrala skupina pogumnih fantov, je v spremstvu stražarja prijahala prednje in vprašala: »No, junaki, koliko konjev je na dvorišču? Naj vsak zapiše rešitev na listič in ga nato dvigne visoko nad glavo!« Snubci so se spogledali in skomignili. Pred seboj so videli le dva konja, na katerih sta prijezdila kraljična in stražar. Drug za drugim so dvignili roke z listi. »Sem rekla,« se je kraljična zmagoslavno obrnila. »Niti do tri ne znajo šteti!« »Ne razumem,« je dejal kralj. »Vsi so napisali dva in tu sta zares dva konja.« »Se pravi, da niso upoštevali mojega gugalnega konjička,« se je zasmejala kraljična in izza prestola dvignila igračko, ki je snubci seveda niso mogli videti. »Ali ni to goljufanje?« je bila v dvomih kraljica. »Če hočejo voditi državo, morajo včasih videti tudi kaj skritega,« je odrezala kraljična. »Glej!« je kralj pokazal na fanta v ozadju. »On ima na listu zapisano številko tri!« Res je imel eden od mladeničev pravi odgovor. Odslovili so preostale snubce in ga poklicali naprej. »Kdo si? Znan se mi zdiš,« ga je nagovorila kraljična. »Na gradu delam,« je povedal. »Večinoma skrbim za konje, poprimem pa za vsako delo.« »Zdaj se te spomnim,« je nadaljevala. »Večkrat sem te videla na dvorišču, ko sem postavljala uganke.« »Rad imam uganke,« je pokimal mladenič. »Na nekatere sem znal odgovoriti, na druge ne, zdaj pa sem si rekel, da bom poskusil še sam.« »Kako naj vem, da si zares pameten in se nisi samo zmotil?« je zanimalo kralja. »Postavite mi še eno vprašanje,« je dejal snubec. »Naj bo,« je rekle kralj. »Jutri pridi še enkrat in te bom jaz preizkusil.« Kraljična, ki ji je bil mladi hlapec všeč, je hotela nekaj pripomniti, a se je zadržala. Morda je imel njen oče prav. Morda je imel fant le srečo. Naslednje jutro so se znova zbrali na grajskem dvorišču. Kraljična je spet prijahala v spremstvu stražarja. »No, koliko konj je pa danes na dvorišču?« je vprašal kralj, ki je dolgo premišljeval, ali bi zares imel hlapca za zeta. »Trije,« je izstrelil mladenič. »Smola,« se je namuznil kralj. »Jaz vidim le dva. In za prestolom tokrat ni nobenega!« »Sem pa zato enega prinesel sam,« je fant izza hrbta potegnil lesenega konjička, ki ga je izrezljal ponoči. Kraljična se je zmagoslavno zasmejala. Hlapec gor ali dol, na vprašanja je odgovoril pravilno in ujel se ni v nobeno izmed nastavljenih zank. Tudi kralj in kraljica sta mu iskreno čestitala. Brž so pripravili poroko in gostijo, o kateri se je še dolgo govorilo. Kraljica in kralj sta se kmalu upokojila, mladenič in kraljična pa sta dobila kopico zelo navihanih otrok. Če slučajno kakšnega srečate, le pazite, da vas ne potegne za nos.