Bil je lep pomladni dan, ko so se otroci vračali iz šole. Toplo sonce jih je spodbudilo, da so se začeli pogovarjati o počitnicah. »Mi gremo poleti vedno na morje,« se je pohvalila neka deklica. »Tam plavamo in se sončimo.« »Mi gremo pa v hribe,« je rekla druga. »Taborimo ob gorskem jezeru, plezamo po skalah, opazujemo gamse ...« »Jaz imam najraje zimske počitnice, ker gremo smučat,« se je zaslišal fantovski glas. »Poleti smo ponavadi kar doma. Z bratom greva vsak dan k reki, kjer doživiva veliko zanimivega.«

Tako so klepetali, ko jih je pot vodila mimo krompirjeve njive. Slišal jih je sveže posajeni krompirček, ki je tiho in zdolgočaseno ždel v hladni zemlji. Očesca so mu kar zažarela od navdušenja.

»Tristo kosmatih krompirjev,« si je rekel, »tudi jaz bom šel na počitnice! Tudi jaz bi rad doživel kaj zanimivega!« Zlezel je iz zemlje, se nekoliko otresel in se začel razgledovati naokoli. Kam bi se odpravil? Morja ni bilo videti, opazil pa je čudovite gore, ki so se risale na obzorju. »V hribe pojdem!« se je odločil. Poiskal si je pohodno palico, si na glavo poveznil klobuček iz brezovega lubja in je šel.

Vedrega koraka si je utiral pot med praprotjo in borovničevjem, si žvižgal vesele pesmice in vztrajno stopal navkreber. Tu in tam je moral preplezati skalo ali prebresti potoček.

»Ni ovir za pogumen krompir!« si je vsakič znova zatrdil, brez oklevanja prečkal vse prepreke in nadaljeval pot. Duhal je cvetlice, grizljal travice in poslušal žvrgolenje ptic. Srečal je mnogo zanimivih živali: pisane hrošče, metulje, močerade in kuščarice. Iz grma je preplašil stržka, na bližnji vzpetini pa je videl srne. Po dolgih urah pešačenja je končno prispel na cilj: v skriti alpski dolinici se je pred njim zalesketalo kristalno gorsko jezerce. »Tukaj bom taboril,« se je odločil krompirček. Poiskal je velik lapuhov list in si iz njega napravil šotor.

Ni treba posebej poudarjati, da so bile krompirčkove počitnice imenitne in nepozabne. Krompirček se je čez dan potepal naokoli, raziskoval okolico, plezal po skalovju in veslal po jezeru, ob večerih pa je posedal ob tabornem ognju, igral na piščalko in opazoval zvezde. Dnevi so brezskrbno minevali, vse dokler se nekega dne ni zgodilo, da so k jezercu prišli ljudje. Bili so taborniki.

»O, poglej, tule med skalami leži krompir!« je rekel eden od njih in pobral krompirček.

»Vzel ga bom, da ga bomo zvečer spekli v žerjavici.«

»Ne bomo ga pekli,« je rekel drugi. »Čisto zelen je, zagotovo je strupen.«

Zelen? O, ja! Naš krompirček je bil po dolgih dnevih na žarkem soncu videti kot majhen zelen marsovček. Če se človek sonči, porjavi – če pa se sonči krompir, postane zelen.

»Vseeno gre z mano, prerezal ga bom na pol in si iz njega naredil krompirjeve štampiljke.«

Štampiljke?!

Ojej! Krompirček se je močno prestrašil.

»Neee!« je zakričal in se v trenutku spretno izvil taborniku iz dlani. Stekel je in tekel, kolikor so ga nesle tenke nožice. Komaj je lovil sapo. Še dobro, da je v bližini rasla gosta podrast! Krompirček je potonil vanjo, preden sta se presenečena tabornika ovedla.

»Nikoli ne bom štampiljka! Nikoli!« je zasoplo ponavljal sam pri sebi in se hitro spuščal po pobočju navzdol.

Bila je že trdna tema, ko se je z zadnjimi močmi privlekel k domači njivi. Bil je tako izčrpan, da se še zakopati ni mogel. Obležal je kar tam, na stezici – prav tisti, po kateri šolarji vsak dan korakajo v šolo in domov.

Ko je kmet zjutraj prišel mimo, je takoj opazil, da na poti leži krompir. Nadvse se je začudil.

»Kaj pa ti tule? Te zadnjič nisem posadil dovolj globoko?«

Zaskrbljeno se je sklonil h krompirčku in ga nežno vzel v dlani.

»Saj si ves zelen in nakaljen!« je rekel.

Krompirček je globoko vzdihnil:

»Veš, šel sem na počitnice, v gore. Taboril sem ob jezeru, postavil sem si šotor in naredil čoln, veliko sem plezal, raziskoval naravo … Imel sem se krasno, dokler …«

Kmet je pozorno poslušal krompirčkovo pripoved, se vmes nekajkrat na široko nasmejal, nato pa resno rekel:

»Dragi krompirček, kakšen krompir si imel, da se je vse srečno izteklo!«

Malo sta se še pogovarjala, potem pa sta skupaj poiskala najlepši prazen kotiček na njivi. Kmet je izkopal ravno prav globoko jamico, krompirček se je zadovoljno namestil vanjo in se za nekaj časa poslovil od kmeta. Še pred poletjem je pognal močna stebelca z bujnimi listi in med koreninami razvil veliko malih krompirčkov. Znova in znova jim je pripovedoval o razburljivih počitniških doživetjih.

Krompirček na počitnicah