Kung ful čarobni zmajčki

Kaj je to kriljenje z rokami in glasno dihanje? To je Gurij, ki se sprošča s čarobnimi zmajčki (zelo spominjajo na solato). Za zabavne položaje sproščanja navduši tudi sosedova otroka.

Nekoč … Mogoče prejšnji teden? Ali včeraj? No, bilo je popoldne, ko sta dve postavi korakali … Kam? Tega še ne vemo. Vemo le, da se prepirata.

»Kako si tečen,« je rekla deklica.

»Ti si tečna,« je rekel za glavo manjši deček.

»To je zato, ker si spet pustil polovico kosila,« je zavzdihnila, ko sta se približala živi meji na ovinku.

»Pač sovražim zelenjavo.«

»Saj si pustil tudi ...«

Takrat sta umolknila in se ustavila.

»Kot bi kakšna žival hropla,« je zašepetala deklica.

»Mogoče se duši,« je ugibal fantič. »Poglejva!«

»Previdno,« ga je zaman ustavljala, ko je odrinil lesena vrata.

»En stric je. Res se duši,« je zmagoslavno ugotovil.

»O, otroka, živijo,« ju je pozdravil gospod v rdeči obleki.

Sredi vrtička je mahal z razprtimi rokami in pihal, kot bi hotel pogasiti požar.

»Se dušite, gospod?« je skrbelo deklico.

»Ne, ne dušim se,« se je nasmehnil. »In nisem gospod, ampak guru!«

»Čudno ime,« je pripomnil deček.

»Še enkrat ne,« ga je popravil gospod, ki ni bil gospod. »Jaz sem guru, ime pa mi je Jurij! Na kratko: Gurij.«

»Jaz sem Manca,« je povedala deklica.

»Ti si najbrž njen stražar.« je Gurij pogledal dečka.

»Pazim, da se preveč ne razburja,« se je ta izprsil. »Ime mi je Miha. Na kratko – Miha!«

Gurij ju je povabil naprej.

»Zakaj se pa takšna mlada punca razburja, kaj?« je vprašal.

»Največ zaradi mene,« je Miha s ponosom prehitel Manco.

»Pravilno,« je pokimal Gurij. »Življenje brez razburjanja bi bilo dolgočasno. Moji zmajčki se tudi razburjajo. Se ravno sproščamo.«

Spet je razprl roke in glasno izdihnil, kot bi bruhal ogenj.

»Zmajčki?« sta se začudila.

Gurij je pokazal vrtiček.

»Meni izgledajo kot navadna solata,« je rekla Manca.

»Ne pustita se preslepiti. Majhni so še. Ampak luske in zeleno barvo že imajo.«

»Ne maram solate,« je dodal Miha.

»Res spominjajo na solato. Ampak to so kung ful čarobni zmajčki. Takole se pretvarjajo, dokler ne zrasejo.« je pojasnil Gurij. »Poglejta Bruhildico, ravno je odluščila prvo lusko.«

Nežno je odtrgal list in ga malček odgriznil.

»Še malo in bo pripravljena za nov položaj. Bosta?« je ponudil vsakemu košček.

»Sočna,« je pokimala Manca in še sama zamahnila z rokami. Pri tem je pihnila kot Gurij in res se je počutila manj jezno.

"Skoraj bi me v oko!" se je umaknil Miha.

"Zmaji morajo usmerjati svojo moč," je pomežiknil Gurij. "To je položaj kung ful močnega zmaja. Recimo, da je gneča in hrup in te prime, da bi malo divjal. Namesto tega se postaviš in pihneš. Sprošča, kajne? Kar v vrsto, tako kot moji zmajčki!"

"Huuu!" je pihnil Miha. "Res sem malo manj tečen."

"No, vidiš. Še malo kung ful čarobne zmajske luske poskusi in bo še bolje," ga je spodbudil Gurij.

»Dobra,« je še Miha odgriznil košček in spet zamahnil. "Glejte, močan kot zmaj!"

»A si pozabil, da ne maraš solate?« ga je zbodla Manca.

»Solate ne, a to je čarobna luska, iz katere rastejo kung ful čarobni zmaji!« se Miha ni dal.

»Česa se boste še učili?« je zanimalo Manco.

»Ko se zmajček znajde v nevarnosti, mu pomaga položaj kung ful umirjenega tigrčka.«

Gurij je premaknil roke predse, kot bi kužek ponujal tačko. Pokazal je zobe in zarenčal.

"Takole se sprostimo, če nas napade vitez ali domača naloga."

»Ta mi je všeč,« je še Miha iztegnil roke predse.

"Av, zdaj si pa ti mene opraskal. Nohte bi si tudi lahko pristrigel," je pripomnila Manca.

"Tigri morajo imeti kremplje,« se spet ni dal. »Lahko pokažem položaj kače. Ta pa mene sprošča. Recimo, če moram v posteljo in še nisem zaspan.«

Legel je na tla in se začel zvijati. Zraven je glasno sikal.

»Kar naj pride, kdor si upa!« je zmagoslavno vstal.

»Bova videla, kako pogumen boš, ko te bo mama kregala zaradi blatne majice,« je bila jezna Manca.

»Ko bova nazaj, bo že tema. Se sploh ne bo videlo,« je Miha skomignil.

»Položaj kung ful živahne kače bi lahko naredil tudi stoje,« se je še Gurij zvil kot bi črka S plesala v disku. »A glede blata imaš prav. Stara kung ful modrost pravi, da so ponoči vse majice črne. Ti, Manca, se nič ne sproščaš?«

 »Jaz se dobim s prijateljicami, malo se nasmejimo in to je to,« je zamahnila z roko.

»Ja,« se je vključil Miha. »Ravno greva k Metki na piškote. Tam se vedno smejemo, posebej med pomivanjem posode, ko se kaj polije ali celo razbije.«

»Smeh odlično sprošča,« je pokimal Gurij. »Kung ful uči, ...«

»Nobenega učenja,« ga je prekinil Miha. »Za smeh je strokovnjak že naš Maksi, ki je še v pleničkah.«

»Maksi je najin mlajši bratec. Je še skoraj dojenček,« je razložila Manca.

»Sem mislil, da pleničke nosi za šport,« se je zamislil Gurij.

»Takole ga požgečkaš,« je Manca pograbila Miho, ki se je takoj začel hihitati. »Maksi se prime za trebušček in kar vriska.«

»Posebej, če mu uspe sleči pleničko," je dodal Miha. "Reži se kot pečen maček.«

»Pečena panda,« ga je v smehu popravil Gurij. »Takšnole smejanje iz trebuha se imenuje kung ful srečna panda.«

Manca ni vedela, ali bi ugovarjala ali pa bi še enkrat zgrabila bratca, ki se je še kar režal.

»Kaj ti je? Saj te ne žgečkam več!«

»Zdaj si tudi ti blatna!« je rekel Miha skozi solze.

»Ojej,« je zaskrbelo Manco. »S črnimi packami na beli obleki sem res kot panda!«

»Če bo mami jezna, jo naučita sproščanja,« je predlagal Gurij.

»Iti morava,« je rekel Miha. »Da Metki ne zmanjka piškotov.«

»To bi bila res škoda,« se je Gurij sklonil k svoji solatam, pardon, zmajčkom. »Poglejta, še ena kung ful čarobna luska je pripravljena. Vzemita jo s seboj!«

»Hvala. Zakaj tako čudno stojiš na eni nogi in kriliš z rokami?« je zanimalo Manco.

»In kako resen pogled imaš!«

»To je položaj kung ful pozornega žerjava,« je razložil Gurij. »Poslavljam se od vaju in se spet posvečam zmajčkom.«

»Pazi, da ne padeš,« ga je opozorila Manca.

»Saj res,« se je Gurij zravnal. »Počakajta, bom poskusil še padanje.«

»Res sva že pozna, pazi na zmajčke!« sta se poslovila otroka.

»Hecen tale Gurij, ha?« je malo kasneje spregovoril Miha.

»Mhm,« je pokimala Manca. »Nehaj že skakljati po eni nogi, no. Nazadnje bo Metki res zmanjkalo piškotov.«

»Uf, ...« je zaskrbelo Miho. »Misliš, da bi se potem dalo dobiti vsaj kako lusko kung ful čarobnega zmajčka?«

Manca je že zajela sapo, da bi nekaj pripomnila, a se je raje tiho nasmehnila in prijela Miho za roko. Še malo, in bosta pri Metki.