Nekoč je živel kuža brez imena.

Velikokrat je bil lačen, velikokrat ga je zeblo. Njegova uta je bila za silo zbita skupaj iz vsega nekaj desk. Streha je jeseni puščala, in večkrat je bil moker ter premražen. Pozimi je skozi špranje vlekel hladen in oster veter. Ko je posijalo močno poletno sonce, mu je bilo vroče. Oh, kako je pripekalo. Njegova veriga je bila kratka, zato se ni mogel umakniti v senco. Niti odžejati se ni mogel, kajti njegova posodica je bila večkrat prazna kakor polna.

Pogosto je bil žalosten in spraševal se je, kaj je storil narobe, da z njim tako ravnajo. Ljudje, ki so ga pripeljali k hiši, niso veliko govorili. Tudi če je lajal, se jim dobrikal, mahal z repom ali z laježem pogumno varoval hišo. Tudi če je zatulil od žalosti, osamljenosti in stiske. Tu in tam so mu prinesli hrano in vodo. Ob tem so bili tiho ali pa so nerazločno mrmrali v svoj brk ter odšli po svojih opravkih. Nihče ga ni pobožal ali odpeljal na sprehod, nihče mu ni rekel lepe besede.

Tako je bilo do nekega poletnega dne. Takrat je s kolesom mimo njegove hišice prineslo deklico Majo.

»O ti revček,« je rekla, ko ga je zagledala. »Očka, poglej, kako osamljeno, a prijazno bitje.«

Njen očka se je ustavil in prislonil kolo ob bližnjo ograjo. Kuža ju je opazoval s praga svoje hišice in takoj sta mu bila všeč.

»S tem kužkom ne ravnajo lepo,« je dejal. »Revček nima vode, lačen je in le poglej, kje biva. To ni prav.«

Deklica je kimala in ga gledala z žalostnimi očmi.

»Kaj če bi ga vzela domov?« Je predlagala čez čas. »Mi bi zagotovo lepše skrbeli zanj.«

»Da bi storili tako?«

»Z mami vedno pravita, da je treba pomagati tistim, ki to potrebujejo,« je bila odločna deklica. »Ta kuža potrebuje našo pomoč.«

»Prav imaš,« se je nasmehnil očka. »Pojdiva domov in se pogovoriva z mamo. Takšne odločitve ne moreva sprejeti sama.«

»Prav,« se je nasmehnila Maja. Nato se je obrnila h kužku brez imena in mu spodbudno rekla: »Kuža, upam, da ti bom lahko pomagala. Zdrži še malo, čisto malo.«

Stopil je iz ute in zalajal.

»Razume naju,« se je nasmehnila deklica, mu pomahala in se odpeljala.

Tiste noči je težko zaspal. Pozoren je bil na vsak šum, na vsak gib. Komaj je čakal, da se vrneta prijazna deklica in njen očka.

Prišla sta naslednji dan. Nista bila sama.

»Mami, poglej, to je tisti ubogi kuža, ki nas potrebuje,« je vzkliknila deklica, ko ga je videla.

Srce mu je zaigralo.

Družina je potrkala na vrata, kjer so prebivali ljudje, pri katerih je živel. Ti niso rekli veliko. Nekaj časa so bili tiho, nato so nekaj nerazločno mrmrali v svoj brk ter odšli nazaj v hišo. Družina je nato prišla h kužku, ga odpela z verige in ga spremila v svoj avto.

Kuža ima danes ime – Kepica. Biva v prijetnem stanovanju, kjer je pozimi toplo in poleti hladno. Pri Maji in njeni družini ne piha, njegovi skledici za vodo in hrano sta vedno polni, Maja pa ga tudi redno boža in sprehaja. Kako mu je všeč, ko se podita po travniku in ko zvečer lahko zaspi ob Majini postelji.

Kepica včasih zalaja preglasno, včasih sredi noči in včasih tudi po nepotrebnem.

A tega ne počne zato, ker bi bil lump. Zaveda se, da so mu Maja ter njen očka in mama pomagali. Zelo pomagali. Dali so mu topel dom, ime, zanj skrbijo, kot da je del družine. Zato jim bo vedno stal ob strani.

Kuža brez imena