Lama in lenivec

Li-li-li, la-a-a, lama je zaljubljena. Pravi, da je le-le-lenivec najle-le-le-lepši, škoda le, da ves čas spi. Skuša ga zbuditi, a prej še sama trdno zaspi. Lenivec se zagleda v spečo lamo.

Nekoč se je v živalskem vrtu lama zaljubila v lenivca.

»Le-le-le-lenivec je najle-le-le-lepši,« je modrovala in ga zaljubljeno gledala, ko je spal na palmi. Od zaljubljenosti je bila rdeča kot pikapolonica.

»Komaj čakam, da se zbudi!« je rekla in se hladila s palmovim listom. »Povabila ga bom na zmenek.«

In je čakala. »Oh, kako sem nestrpna! Prosim, pomagajte mi krajšati čas, otroci! Že vem! Zapojmo lenivcu pesmico! Ponavljajte za mano: la, la, la, la… li, li, li, li… le-lenivec pa še spi! Alu, alu, alu-lu, lama je še vedno tu!«

Mimo je prišla lisica z mladički in jo vprašala: »Alo-alo! Kaj pa počneš?«

»Na zmenek z lenivcem čakam!« je rekla lama in lica so ji zardela, ko je začutila metuljčke v trebuhu.

»Z lenivcem? Pa se menda nisi zaljubila v lenivca?« se je začudila lisica.

»Zakaj pa ne? Poglej ga, kako gla-gla-gladko dlako ima in kako sladko spi,« je hitela lama.

»Ojej, ljubezen je slepa,« je skomignila lisica in odšla, za njo pa četica majhnih lisičk.

Lenivec je spal, lama pa je sedla pod palmo. Kmalu se je naveličala. Privlekla je lestev in zlezla nanjo, da bi prebudila lenivca. A glej ga, zlomka! Prilezla je komaj do polovice, ko se je lestev zlomila in lama je padla-la-la-la na tla. »O, kako so tla trda! Boli, boli, boli!« je tarnala in si gladila buško.

»Dovolj imam čakanja!« je odločno rekla. »Poklicala ga bom! Le-le-lenivec! Le-le-lenivec! Oh, ne sliši! Pomagajte mi! Če bomo skupaj klicali, se bo zagotovo prebudil. Le-le-lenivec! Malo se je premaknil … obrnil glavo … in spet je zaspal. Ojoj! Dajmo, glasneje! Le-le-lenivec! Le-le-lenivec! Le-le-lenivec! Nič ne pomaga. Oh, kako sem žalostna, « je rekla, ko je priletela pikapolonica in sedla na palmin list. »Pikapolonica, zleti v nebo in mi prinesi zlato kolo-olo-olo-olo,« je mrmrala lama. »Ah, kaj mi bo zlato kolo, raje bi imela budnega lenivca,« je še rekla, potem pa tudi sama zaspala.

Takrat pa se je lenivec prebudil. Pogledal je okrog sebe in zagledal spečo lamo.

»Oho, kako lepa lama! In kako sladko spi! Vprašal jo bom, če bi šla z mano na zmenek.«

Počasi je plezal z drevesa proti njej. »La-ma! La-ma! Na, spi kot kakšen lenivec! Kar skupaj jo pokličimo, da nas bo slišala! La-ma! La-ma! La-ma!«

Lama pa je spala in sanjala, kako sta z lenivcem odšla na sladoled. Tako sladke sanje je imela! Tudi če bi mimo letelo najglasnejše letalo, se ne bi zbudila.

»Kaj pa se dereš?« se je kremžil lev, kot bi ugriznil limono.

»Lamo kličem. Tako trdno spi. Oh, kako je lepa!«

»Ojej, mora biti pa res gluha, da lahko spi pri takem vpitju!« je tarnal lev in odšel, lenivec pa je ponovno zaspal.

Začelo se je nočiti in na nebu se je prikazala luna. Lenivec se je prebudil in pogledal dol. Lama ga je zaljubljeno pogledala: »Le-le-lenivec! Le-le-lepo, da sva se spoznala!«

»Lama! Kako si lepa!« je rekel lenivec, ki se mu je zdelo, da so vsi, ki veliko spijo, najlepši. »Bi šla z mano na zmenek?«

»Seveda!« je rekla lama.

»Bi šla v toplice, hotel ali z balonom na izlet?«

Lama je pomislila: »Morda raje na obalo?«

»Velja.« In sta šla.

Lama se je ozaljšala s pentljo, lenivec pa si je nadel klobuk. Počasi sta sedla kar na tla in zaljubljeno gledala luno. Lenivec je vmes malo zadremal, lama pa je štela zvezde, dokler tudi sama ni zaspala.

Zjutraj sta lev in lisica prišla mimo in zagledala zaljubljenca.

»Ljubezen je pa res slepa,« je rekla lisica.

»In gluha,« je dodal lev.

»A lepa!« sta se strinjala.

Kakor koli je že bilo videti, lenivec in lama sta bila še dolgo zaljubljena. Nikoli se nista skregala, saj sta bila le redko oba hkrati budna.