Leni lev

Lev se rad igra s prijatelji, še raje pa spi. Ko napoči njegov rojstni dan, mu pridejo živali druga  za drugo voščit, a slavljenec komaj odpre oči, potem pa takoj spet zakinka. Kakšna žurka bo to?

Tako kot vsi levi je bil tudi lev Polde kralj živali. Vladal je v svojem kotičku savane in živali so ga imele rade. S krokodilom Ljubom sta ob ponedeljkih igrala monopoli, z gorilo Alenko sta za malico kuhala polento, golobi so mu s kljuni česali grivo, s kobilicami pa so skakali čez podrte hlode in prevračali kozolce.

Lev Polde je imel rad vse našteto, še rajši pa je spal. Običajno se je zleknil na svoj prestol, da so mu noge bingljale čez naslonjalo za roke, in glasno drnjohal, da se je slišalo, kot bi prihajala nevihta. Ko je tako dremal, ga je bilo skorajda nemogoče zbuditi. In nič drugače ni bilo na njegov rojstni dan.

Živali so se pripravile na praznovanje in se zmenile, da ga bodo obiskale že dopoldne. Po krepčilnem nočnem spancu bo menda še dovolj buden. Toda njihovi načrti so se izjalovili. Prva je na obisk prišla gorila Alenka, ki mu je prinesla steklenico osvežilne studenčnice. Ko je videla, da Polde dremucka, je vljudno zakašljala. Polde je odprl levo oko, gorila pa mu je zapela voščilo:

»Vse najlepše, ljubi Polde,
prestol naj se ti blešči,
kup veselja ti želimo …
Glej ga, spet kot klada spi.«

Še preden je gorila Alenka zapela pesmico do konca, je Polde že potonil v spanec. Steklenico studenčnice je odložila k prestolu in stopila k mizi s prigrizki. Glodala je lešnike in čakala, da pride še kdo.

Naslednji je na zabavo prišel krokodil Ljubo. Levu je za darilo prinesel sončna očala. A kaj, ko je slavljenec trdno spal. Krokodil je zašklopotal z zobmi, lev pa je zagodel in odprl oči. Krokodil Ljubo je izkoristil priložnost in zapel voščilo:

»Vse najlepše, ljubi Polde,
prestol naj se ti blešči,
kup veselja ti želimo …
Glej ga, spet kot klada spi.«

Še preden je zapel pesmico do konca, je Polde znova zakinkal. Ljubo je odložil darilo in se pridružil Alenki. V kozarec je vrgel dve kocki ledu in ju prelil z limonado. Z gorilo sta klepetala o receptih za polento, ko je na zabavo prišla koala Pavla. Pavla je sicer živela v Avstraliji, a je vsako leto dopustovala v Poldetovi savani. Za darilo je prinesla evkaliptusovo torto. Tako je dišala, da se je lev prebudil in se obliznil. Pavla mu jo je položila v šape in hitro zapela:

»Vse najlepše, ljubi Polde,
prestol naj se ti blešči,
kup veselja ti želimo …
Glej ga, spet kot klada spi.«

Poldetu je glava omahnila v naročje in torto sploščila v palačinko. Pavla je zavzdihnila in stopila k mizi.

Za njo so na zabavo prišli še kobilice, golobi, nosorog in leopard, a Polde je še kar spal. Živali so se malce nelagodno prestopale ob mizi s prigrizki in tuhtale, kaj naj s spečim levom, ko so na zabavo prikorakale mravlje. Prišlo je celo mravljišče. Takoj so vedele, kaj morajo storiti.

Zlezle so pod leva, si ga oprtale na pleča in ga s skupnimi močmi odnesle v posteljo. Pokrile so ga s svežo rjuho in ga pustile spati.

Živali so se zdaj razživele. Glasno so navile glasbo in plesale dolgo v noč.

Kaj pa Polde? Tudi Polde je užival. V sanjah je smučal po ledeniku in užival v hladni svežini, ki je doma ni poznal. Med smučanjem so ob progi stali pingvini, ki so ga pozdravljali in mu vzklikali vse najboljše. Polde je pomislil, da je res lepo biti kralj živali, in spečemu levu se je v postelji gobec razširil v širok in zadovoljen nasmeh.