Lenobni kralj in strašni zmaj

O pripovedovalcu

Mija je v prostem času zelo rada pletla, kvačkala, brala knjige ter potovala po Sloveniji. V domu pa se je pridružila stanovalkam, ki izdelujejo punčke iz cunj.

Pripovedovalka pravljic Mija Krsmanovič
O avtorju

Tomo je najbolj poznan po pravljicah, izdanih v številnih slikanicah in kratkih zgodbah za mladino, med katerimi posebej izstopa serija Lumpi iz 3. in 4. a.

Avtor pravljic Tomo Kočar
O ilustratorju

Študentka arhitekture Alin se z risanjem ukvarja že od malih nog. Vselej odkriva nove tehnike risanja, saj je mnenja, da se nikoli ne nehamo učiti.

Ilustratorka pravljic Alin Kostiov
Preberi pravljico

Nekoč je živel kralj, tako len, da se mu še zehati ni dalo. Vse ljube dni je preležal v postelji na kolescih in razmišljal, kako bi si življenje napravil še udobnejše. Ker je bil dober kralj, ga je skrbelo tudi za svoje ljudstvo. Tako je nekega dne odpustil vse grajske kuharje in ukazal, naj na drevesih začnejo rasti pohane piške. Kraljev ukaz je pač treba ubogati, tudi če si drevo, zato so se poslej veje kar šibile pod slastnimi piškami. Ljudstvo si je z veseljem vzelo čas za okusen obrok, posebej ob nedeljah. Te so imeli v kraljestvu lenobnega kralja kar štiri na teden. Toda sem in tja je bilo vendarle treba kaj postoriti in za take priložnosti je imel kralj ministra. Ta je za svojega vladarja je opravljal vsa mogoče opravila. Zjutraj je preveril vreme in, če je bilo lepo, kralja kar na postelji odpeljal na sprehod. Opoldne je v sadovnjaku natrgal pohanih pišk. Ko sta jih pojedla, sta poklepetala o državnih poslih in nato po navadi sklenila, da ni nič tako nujnega, da ne bi moglo še malo počakati. Za tem sta malce zadremala, kajti večer sta želela pričakati spočita in dobro pripravljena na najpomembnejši opravek v kraljestvu lenobnega kralja – nočni spanec. Minevali so dnevi, tekla so leta in vse bi bilo v najlepšem redu, če v kraljestvo ne bi zašel zmaj. Minister ne bi bil dober minister, če tega ne bi prvi izvedel. Takoj je obvestil kralja. »Vaše veličanstvo, zmaja imamo na posestvu. Princesko hoče,« je povedal. »Je v bližini kakšen vitez, ki bi ga pregnal?« »Vsi vitezi se nas ogibajo, odkar ste prepovedali pustolovščine.« »Saj res, dragi minister. Nevarno je bilo. In hrupno. Če pomislim na vsa tista potolčena kolena in nenehno mečkanje pločevine ...« »Veličanstvo, zmaj do večera zahteva eno tolsto princeso, sicer bo prišel sam na grad in ... khmmm ... Za morebitno škodo ne odgovarja ... Tako je dejal.« »No, ja,« je menil kralj. »Potem bo že bolje, če mu greva naproti.« Minister je pograbil kraljevo posteljo in odpravila sta se skozi vrt, vse do vhoda, pred katerim je ležal zmaj in ju radovedno opazoval. »Nobene princeske ne vidim,« je nejevoljno pripomnil. »Zmanjkalo nam jih je, se opravičujem,« je pojasnil kralj. »Prejšnji zmaj je pohrustal zadnjo. Neprijetna reč, vem.« »Torej ne bo šlo drugače, kot da povsem razdejam mesto,« je rekel zmaj. »Če ne gre drugače,« je pokimal kralj. »Vendar boš potem še bolj lačen.« »Hm, na to nisem pomislil,« je zmaj zmajal z glavami. »Lahko tudi počakaš,« je rekel kralj. »Toliko, da zrasejo nove.« »Nove princeske?« je vprašal zmaj. »Da, posadili smo jih. Saj veš, da zmaj nikoli ne poje vsega. Kakšna krona, steklen čeveljc, čipkast robček ... Vedno kaj ostane ...« »To je res, se je strinjal zmaj. Te reči se zatikajo med zobe. Zoprno.« »No, mi smo jih pa posadili,« se je minister pridružil pogovoru. »Z malo sreče bomo jeseni pridelali nekaj snopov ravno prav zalitih princesk,« je dodal kralj. »Če se ti nikamor ne mudi, si dobrodošel. In še škodljivce lahko odganjaš.« »Do jeseni me bo pobralo od lakote,« je rekel zmaj. »Saj res,« je dejal kralj. »Tudi meni že kruli po želodcu. Se nama boš pridružil pri kosilu? Pohane piške bodo.« »Kaj pa je to?« je bil zmaj sumničav. »Mama me je naučila, naj ne jem neznanih reči.« »Torej še nisi poskusil?« si je kralj privezal prtiček okrog vratu. »Tudi prav, bo več za naju,« se je pridružil še minister. Zmaj ju je nekaj časa opazoval in se oblizoval. »Mogoče bi vseeno enkrat ugriznil,« je potem rekel. Minister mu je pokazal na vejo, ki se je šibila pod pohanimi piškami. »Ni slabo,« je dejal zmaj s polnimi usti. Nato se je nekaj časa slišalo samo mlaskanje. Ko so vsi trije pojedli in glasno podrli kupčke, je prvi spregovoril kralj. »Kje smo ostali? Boš počakal na jesensko letino, ali greš vendarle razdejat grad?« »S tako polnim želodcem ne grem nikamor,« je zmaj odločno odmajal z glavami. Potem je zamišljeno pogledal po sadovnjaku. »Med čakanjem lahko pojem, kolikor hočem, kajne?« »Seveda,« je prikimal kralj. »Le kdo bi te lahko ustavil, ko si pa tako strašen?« »No, potem smo zmenjeni. Mi bosta prišla povedat, ko bo jesen? Sem ravno manjkal, ko smo se učili o letnih časih.« »Brez skrbi,« je zatrdil minister. »O vsem boš pravočasno obveščen.« Zmaj je tako ostal med drevesi, minister pa je kralja s posteljo vred odpeljal proti gradu. »To je torej urejeno,« je pripomnil kralj. »Zmaj bo preganjal sovražnike, gnojil grajske sadovnjake in še za znamenitost ga lahko uporabimo. Morda bi ga dali kar v grb? Tudi lačen ne bo. Vsi bomo na boljšem.« »Zelo ste bili prepričljivi, veličanstvo,« je rekel minister. »Vedno znova me preseneča, koliko postorite, ne da bi vstali iz postelje.« »Eni imajo v nogah, drugi pa v glavi,« je skomignil kralj in se lenobno pretegnil.