V mlaki na robu gozda so živele žabe. Majhne in velike, zelene in rjave, mlade in stare, a najstarejši od vseh je bil Leopold. Od starosti so mu nad usti pognali dolgi, košati brki, ki pa mu niso prinesli sreče. Žabe namreč nimajo ne brkov ne brad, kaj šele las ali kakšnih drugih dlak. Postal je tarča posmeha in iz njega so se norčevali celo paglavci, ki so plavali v plitvinah ob bregu.

»Kaj je, Leopold, a ti črvi iz glave gledajo?« so mu vpili in migali z repki. Objestni žabci pa so ga med dremežem cukali za brke in mu kazali jezike od daleč, ko se je prebudil.

Leopold se je tako vse bolj držal zase, težave pa je imel tudi z lovljenjem hrane. Njegov jezik ni bil več tako nagel in prožen kot nekoč, tako da so mu vse tolste, sočne muhe pobegnile. Zadovoljiti se je moral z grintavimi mušicami, ki jih je našel na tleh, v skrajni sili pa je žvečil celo listje.

Vse to je opazila mlada žabica Kaja. Leopold se ji je zasmilil, zato mu je začela loviti muhe in mu jih nositi za kosilo, on pa ji je v zameno pripovedoval o davnih starih časih, ko so ljudje k njihovi mlaki hodili slikat žabe še s fotoaparati in ne s telefoni.

Nekega dne je Leopold dremuckal po kosilu, ko ga je prebudil predirljiv žabji krik. Nad mlako je krožila štorklja. Vse žabe so poskakale v vodo, le Kaja, ki se je sončila na lokvanju, je okamnela od strahu, saj je štorklja strmoglavila naravnost nadnjo.

Leopold jo je poklical. »Kaja, primi se!« Zanihal je z glavo, da so brki poleteli proti prestrašeni žabici. Kaja je izplazila jezik in ga ovila okrog Leopoldove muštace. Štorklja se je z ostrim kljunom bližala žabici, ko je Leopold cuknil z glavo. Povlekel je otrplo Kajo z lokvanja, da se je izmaknila lačni ptici, štorklja pa je s kljunom prebodla lokvanj, čofnila v vodo in se zarila v dno mlake.

Prhutala je s krili, dokler se ni osvobodila in premočena odletela proč. Kljun je imela tako poln mulja, da ga je pljuvala še dva dneva, preden je lahko znova po štorklje zašklopotala z njim.

Druge žabe so videle, kaj je storil Leopold in mu glasno zaploskale in zaregljale. »Leopold, naš junak!« so vzklikale. Spoznale so svojo zmoto in se mu opravičile. Leopold je kmalu postal najbolj priljubljen žabon v mlaki.

Poleg Kaje so mu priboljške nosile tudi druge žabe, mladi žabci pa so v igri vrteli njegove brke in jih preskakovali kot kolebnico. Leopold pa se je smejal in tudi njim pripovedoval o davni preteklosti.

»Veste, da ljudje nekoč niso nosili telefonov na dolgih palicah pred sabo?« je govoril. »In včasih je k mlaki prišel celo kak človek, ki v ušesih ni imel slušalk.« Žabice in paglavci pa so ga pozorno poslušali in se čudili nenavadni preteklosti.

Leopold, bradati žabon