Maček Jure in prijatelji: Prijateljstvo

O pripovedovalcu

Mari je zelo rada skrbela za rožice in svoj vrt ter brala vnukinji in pravnukinji. V domu je najraje v družbi prijateljev, s katerimi izdeluje punčke iz cunj.

Pripovedovalka pravljic Mari Klešnik
O avtorju

Sebastijan je do nedavnega pisal zgolj za odrasle. Leta 2014 pa je z zgodbami Dogodivščine duha Babujana in prijateljev pričel ustvarjati tudi za mlajše bralce.

Avtor pravljic Sebastijan Pregelj
O ilustratorju

Bojana je vsestranska umetnica. Večino časa nameni ilustriranju, odlične spretnosti pa uporablja tudi v slikarstvu in animaciji.

Ilustratorka pravljic Bojana Dimitrovski
Preberi pravljico

Moje ime je Jure. Sem maček, ki živi med bloki. Nisem od nikogar in sem hkrati od vseh, zato mi ni hudega. V glavnem sem tam, kjer se kaj dogaja, ali pa tam, kjer kaj dobim. Mački smo takšni. Za lažjo predstavo povem, da sem bele barve, le rep in levo uho imam črno. Rad opazujem okolico in se družim s prijatelji. »Povej, kaj je pravo prijateljstvo,« me je nekega dne vprašal pes Brane. »Prijateljstvo je, če maček jé pasje kolačke,« sem mu odgovoril brez oklevanja. »To bi pa rad slišal,« je pes Brane nagnil glavo. »Poskusiva tako,« sem začel razlagati na dolgo. »Se spomniš, ko te je pred dnevi bolel trebuh?« »Ne govori,« je Brane z repom udaril po tleh. »Tisti dan si obilno zajtrkoval in obilno kosil, po kosilu pa si dobil še zvrhano posodo pasjih kolačkov.« »O, ja,« so se Branetu zasvetile oči in pocedile sline. »Najprej je mimo prišel jež Igor,« sem nadaljeval. »Vprašal je, ali imaš kakšen kolaček preveč. Ti pa si ga samo grdo pogledal, s šapo prestavil posodo in gobec zaril nazaj v kolačke.« »Seveda, saj so vendar pasji kolački. Če bi bili za ježa, bi bili ježevi kolački, a ne?« »Ne vem,« sem si polizal tačko in si pogladil brčice. »Vem pa, da je malo pozneje mimo priletela vrana Olga in te vprašala, ali ji daš kolaček.« »Vrane mi grejo na živce,« je pihnil Brane. »Vreščijo, ko je najslajše spati. Olga je med vsemi najglasnejša. Poleg tega niso vranji kolački, a ne? Torej niso za vrane. Lahko bi se ji zataknil. Pa potem, kdo bi bil kriv? Vsi bi me postrani gledali, vrane pa bi rekle, da sem Olgi namenoma podtaknil največjega in najtršega!« »Ne vem,« sem spodvil rep. »Vem pa, da si jo nalajal in gobec zaril še globlje med kolačke. Kmalu je mimo prišla podgana Majda in te prosila za kolaček. Nisi ji ga dal.« »Seveda ne,« me je Brane grdo pogledal in zalajal, naj že povem bistvo. »Ko si glavo končno dvignil iz prazne posode, si se obliznil in legel v senco. Pa potem? Še malo in si začel javkati, kako te boli trebuh. Cvilil si in se zvijal. Dolgo je trajalo, preden si prišel k sebi.« »Ne govori,« je Brane z repom spet udaril po tleh. »Včeraj bi se kmalu ponovilo,« sem nadaljeval. »Česa ne poveš?« je Brane zmajal z glavo. »Nobenih pasjih kolačkov nisem videl.« »Seveda jih nisi! Zato pa so prijatelji,« sem zamijavkal. »Rešili smo te! Ko so ti ljudje po kosilu prinesli kolačke, je priletel golob Stanko in te začel spraševati, kako se imenuje ta ulica in kako sosednja.« »In?« se je Brane namrščil. »Tvegali smo,« sem ga pogledal v oči. »Olga je prevrnila posodo, potem smo z Igorjem in Majdo pojedli toliko kolačkov, kolikor smo mogli. Ostalo smo odnesli, pa čeprav niso ježevi ali podganji kolački in čeprav bi se lahko vrana z njimi zadavila. Temu se reče pravo prijateljstvo. Razumeš?« »Ta je pa dobra,« se je Brane obliznil. »Jaz sem se pa že spraševal, kje so kolački.«