Maček Jure in prijatelji: Sreča

O pripovedovalcu

Anica po celodnevnem delu nikoli ni manjkala na vaji dramske skupine, v kateri je igrala. Z bučnim aplavzom po nastopu je bil ves trud poplačan.

Pripovedovalka pravljic Anica Čandek
O avtorju

Sebastijan je do nedavnega pisal zgolj za odrasle. Leta 2014 pa je z zgodbami Dogodivščine duha Babujana in prijateljev pričel ustvarjati tudi za mlajše bralce.

Avtor pravljic Sebastijan Pregelj
O ilustratorju

Anja se pri ustvarjanju izogiba enoličnosti. Raje se prepušča otroški igrivosti in, ko ji čas dopušča, svoje znanje uporabi tudi pri izvedbi otroških delavnic.

Ilustratorka pravljic Anja Držanič
Preberi pravljico

Moje ime je Jure. Sem maček, ki živi med bloki. Nisem od nikogar in sem hkrati od vseh, zato mi ni hudega. V glavnem sem tam, kjer se kaj dogaja, ali pa tam, kjer kaj dobim. Mački smo takšni. Za lažjo predstavo povem, da sem bele barve, le rep in levo uho imam črno. Rad opazujem okolico in se družim s prijatelji. Eden od njih je jež Igor. Ravno danes je ves zadihan pritekel do mene. »Joj, prejoj,« je tarnal. »Kaj pa je?« sem ga vprašal. »Zgodila se je prometna nesreča,« je dahnil. »Pridi na pomoč!« Pohitel sem skupaj z Igorjem, ki je spotoma povedal: »Mislim, da so povozili Borisa. Mogoče pa za cesto leži tudi kak drug jež. Ne vem. V vsakem primeru se je zgodila nesreča.« »To pa ni dobro,« sem odkimal. Ceste so nevarne. Tudi mi mački moramo paziti. Ljudje pravijo, da imamo devet življenj. To je navadna neumnost. Je pa res, da smo mački spretni in hitri in da imamo pogosto srečo. Za razliko od ježev. Ježi so počasni, pa še majhni. Na cesti jih je težko opaziti. Če vprašate mene, bi morali ježi vse življenje nositi rumeno rutico in na vsaki strani hrbta kresničko. Ampak ježi bi se uprli. Takšni so. »Po moje je Boris,« je zajecljal Igor. »Saj veš, kakšen je. Počasen in klepetav. Ko gre čez cesto, redko pogleda levo in desno. Namesto da bi cesto hitro prečkal, klepeta, in kadar kaj razlaga, se celo ustavi! Sploh pa, velikokrat gre čez cesto tam, kjer ni prehoda.« »To sploh ni dobro,« sem odkimal. Ko sva prišla do pločnika, je bila tam že gruča otrok. Gledali so črno kepo, ki je ležala za cesto. Spreletel me je srh, Igor pa je od groze utihnil. Medtem ko je prijatelj nepremično stal, sem se sam počasi približal otrokom. »Kaj bomo zdaj?« je spraševal eden od dečkov. »Pokličite reševalce,« sem zamijavkal. Ampak otroci me niso razumeli. Še pogledali me niso. Takrat je pritekla deklica. »Zračna tlačilka!« je kričala. Otroci so se razmaknili in naredili prostor, da je prišla do črne gmote. Hitro se je sklonila, se vzravnala in se še nekajkrat upognila in vzravnala. Že naslednji trenutek je črna gmota poletela v nebo. Ni bil Boris ali kak drug jež, pač pa žoga. »Bravo!« so bili navdušeni otroci. Stekel sem k Igorju in mu poročal: »Sreča se je zgodila. Ni bil Boris ali kak drug jež, pač pa žoga. Spustila je zrak. Zdaj so jo napihnili in igra se nadaljuje. Ti pa si mislil, da je jež!« »Sreča je, kadar misliš, da so povozili ježa, v resnici pa za cesto leži izpraznjena žoga,« je z olajšanjem vzdihnil Igor. »Konec dober, vse dobro,« sem si obliznil tačko in si pogladil brčice.