Maček Jure in prijatelji: Svoboda

O pripovedovalcu

Ivica se je najraje sproščala s planinarjenjem, nabiranjem rož in gob. Vsaj desetkrat je bila na Triglavu, prvič leta 1946.

Pripovedovalka pravljic Ivica Prosen
O avtorju

Sebastijan je do nedavnega pisal zgolj za odrasle. Leta 2014 pa je z zgodbami Dogodivščine duha Babujana in prijateljev pričel ustvarjati tudi za mlajše bralce.

Avtor pravljic Sebastijan Pregelj
O ilustratorju

Miha je avtor stripov, ilustrator in skejter, ki obožuje čokolado, ne mara pa solate.

Ilustrator pravljic Miha Hančič
Preberi pravljico

Moje ime je Jure. Sem maček, ki živi med bloki. Nisem od nikogar in sem hkrati od vseh, zato mi ni hudega. V glavnem sem tam, kjer se kaj dogaja, ali pa tam, kjer kaj dobim. Mački smo takšni. Za lažjo predstavo povem, da sem bele barve, le rep in levo uho imam črno. Rad opazujem okolico in se družim s prijatelji. Eden od njih je jež Igor. Ravno danes je prišel mimo. Vprašal me je, kaj imam najraje. »Svobodo,« sem mu odgovoril brez oklevanja. Igor me je zmedeno pogledal, zato sem mu razložil. »Poglej na primer psa Braneta,« sem rekel. »Njegova posoda je dvakrat, včasih celo trikrat dnevno polna briketov, pa še priboljške dobiva. To je lepo, a plačuje visoko ceno!« sem zamrmral. »Samo pomisli, kakšno življenje ima. Ko je zunaj najlepše, mora noter, ko pa bi zjutraj še spal, mora ven. Ljudem je vseeno, ali dežuje ali sije sonce. Temu pravijo red. Meni človeški red ni všeč,« sem se stresel. »Potem so še hujše stvari. Ko so zunaj, ga imajo na vrvici. Brane mora hoditi ob njih in niti pomisliti ne sme, da bi zalajal. Ali je normalno, da psi ne lajajo? Ti povem, da ni. Ko ga končno spustijo z vrvice, mu mečejo palico. Bolj jo nosi nazaj, dlje jo mečejo. Temu rečejo igra. Povej, se ti to zdi zabavno? Je prinašanje palice igra?« »Ne bi rekel,« je odkimal jež Igor. »No, vidiš,« sem spodvil rep. »Zato se pa reče pasje življenje. Midva sva za razliko od Braneta svobodna. Delava, kar hočeva. Spiva, kolikor naju je volja, in vstajava, ko se nama zljubi. Predvsem pa nikomur ne nosiva palice.« »Nihče ne bi čakal, da mu jo prinesem,« se je Igor zazibal. »Vmes bi že pozabil, da jo je vrgel. Ali pa bi jaz pozabil, kam jo nosim,« se je zahihital. »No, vidiš,« sem mu prikimal. »Ampak za razliko od Braneta nimava posode, v kateri bi naju čakali briketi,« se je Igor obliznil. »To je svoboda,« sem pojasnil. »Sama se odločava, kaj bova, in sama skrbiva zase. Včasih seveda ne gre, kot si zamisliš. Kadar sem zares lačen in tudi pri smetnjakih ni ničesar, se postavim pod okno gospe Marije. Tam mijavkam, dokler me ne zasliši. Potem ne traja dolgo, pa mi prinese posodo z mlekom. Včasih me poboža, navadno pa me pusti pri miru. Če kaj reče, ji zamijavkam nazaj. In gospa je s tem zadovoljna.« »Svoboda, praviš,« je zamomljal jež Igor. »Si bom zapomnil.« Potem je oddrobencljal. Pred njim je bila dolga pot čez travnik do dreves. Sam sem še nekaj časa sedel na pločniku in užival v svobodi.