Bralna različica zvočne pravljice
Med prepevanjem v gozdni šoli nekaj glasno zaropota. Potres! Ne, na jaso je prilomastil tuj medved. Učiteljica sova ga ogovori v njegovem jeziku, mladički pa si ruske besede razlagajo zelo po svoje.
Tako pa zveni naslov pravljice v ruskem jeziku:
МИШКА В ГОСТЯХ / Miška v gastjah
V gozdni šoli se vedno godi kaj zanimivega. Včeraj so šteli storže, nato z njimi balinali in na koncu iz njih sestavili nekaj tako nenavadnega, da morajo za domačo nalogo najti še ime za to »umetnino«.
Danes se na primer učijo pesmico.
»Še enkrat, mladiči,« je gospa Sova še desetič poskusila pomiriti nemirne zajčke in veverice. »Če ne začnemo hkrati, se nas ne bo razumelo. Dajmo!«
»Na planincah sončece sije,« so začeli Stržkovi.
»Na planincah sončece sije,« sta se pridružila Poldi Polh in zajček Hops.
»Dovolj, dovolj,« je Sova s kljunom potrkala na deblo. »Šnofko, zamujaš!«
»Toda gospa učiteljica ... Kaj, če bi deževalo?« je skrbelo zajčka.
»O tem smo že govorili. Pesmica ni vremensko poročilo.«
Takrat je nekaj zaropotalo.
»Grmi!« je zacvilila veverica Repka.
Ropot je bolj kot na grmenje in treskanje spominjal na lomljenje suhih vej in mečkanja praproti.
»Potres!« je zajavkal mišek Sivko.
Takrat je na jaso prilomastil medved. Velik rjav medo, ki se je radovedno zagledal vanje. Medved, ki zagotovo ni bil iz njihovega gozda. Ker so enega, Godrnjavca namreč, že poznali, se ga niso preveč prestrašili. Malo pa vendarle.
»Привет [Privjet]!«
»A?« so veverice v prvi klopi repke ukrivile v vprašaje.
»Здравствуйте, ребята [Zdravstvujte, ribjata]!« je prijazno pokimal medo.
»Здравствуйте, ребята [Zdravstvujte, ribjata]?« »Nekaj z zdravjem reber?« je poskušal pojasniti Šnofko.
Medo se je ustavil. Očitno je opazil, da se ga bojijo. Nato je spet spregovoril: »Я ищу друга [Ja išču druga].«
»Nekaj drugega ga tišči,« je takoj predlagal Šnofko, ki je imel največje uhlje.
»Pomirite se, učenci,« je vskočila gospa Sova. »Tole bo najbrž prijatelj našega medveda Godrnjavca. Pred kratkim je omenil, da pričakuje obisk iz Rusije.«
»Iz Rusije?« so se začudile veverice.
»Je to daleč?« je zanimalo ježka Špikca.
»Na drugi strani hriba?« je hotel vedeti Hops.
»Oh,« se je nasmehnila Sova. »Do Rusije je veliko hribov in dolin.«
»Kot v pravljicah?« je zacvilil Sivko.
»Recimo,« je pokimala Sova. »Ampak pomagajmo vendar našemu obiskovalcu.«
Odplahutala mu je nasproti in ga nagovorila: »Добрый день. Как дела? [Dobrij djenj. Kak djila?)]«
»Kaj je rekla? Kaj je rekla?« so si šepetale živali. »A kak delat?«
»Mislim, da ga sprašuje, če bi šel delat kak,« je prisluškoval Šnofko. »Po tako dolgi poti mora najbrž na stranišče. Saj je že prej rekel, da ga tišči.«
»Pa lačen mora biti tudi,« je še kar skrbelo Repatka. »Ali ruski medvedi jedo veverice?«
»Pomirite se, družba,« je Sova priletela nazaj. »Z medvedom sva se vse pogovorila.«
»Vi znate rusko?« je bila začudena srnica Pika.
»Seveda,« je potrdil zajček Šnofko. »Saj je vendar učiteljica. Učitelji znajo vse.«
»Vsega ravno ne, Šnofko, a nekaj ruščine sem se na potepanjih le naučila. Ob prihodu nas je medved pozdravil. Привет [Privjet] pomeni nekaj takega kot živijo, здравствуйте, ребята [zdravstvujte, ribjata] pa bi lahko prevedli kot pozdravljena, družba.«
»Lepo, da nam razlagate,« je rekel Špikec, »Ampak medota najbrž nekam tišči ...«
»Ne, ne,« se je zahahljala Sova. »Rekel je: Я ищу друга [Ja išču druga], kar pomeni iščem prijatelja.«
»A, Godrnjavca!«
»Ja, saj je Godrnjavec zjutraj rekel, da gre prijatelju naproti,« je povedal Poldi.
»Verjetno sta se zgrešila,« so drug prek drugega zažvrgoleli Stržkovi.
»A ne bo šel delat kak?« je bil malo razočaran Šnofko.
»Как дела [Kak djila] pomeni kako ste in je tudi neke vrste pozdrav. Saj veš, namesto kako se reče kak.«
»Aja,« se je Šnofko popraskal za uhljem.
»Ruščina se sliši zabavno,« je pripomnila Pika.
»Bi se lahko učili rusko?« so začele cviliti živali.
»Morda po koncu glasbenega pouka,« je bila Sova odločna in se še enkrat obrnila k medvedu: »Miša?«
»A jaz?«, je vstala miška v zadnji klopi.
»Я Миша [Ja Miša],« se je približal medo in se s taco potrkal po prsih.
»Ne, jaz nisem miška,« se je Pika umaknila in pokazala na miško.
»Tako mu je ime. Miša,« je povedala Sova. »Я Миша [Ja Miša] pomeni jaz sem Miša.«
»Ampak nič ni podoben miškam,« je protestiral Sivko.
»Ojej,« je zavzdihnila Sova. »Vrnimo se h glasbi.«
»Na planincah …« so spet začeli Stržkovi.
Živali so se druga za drugo vključevale v pesmico in na koncu je zabrundal še medo. Malo po svoje, a se je lepo ujelo z melodijo.
»Na planincah sončece sije!« je kmalu odmevalo po gozdu in medo Miša je z brundanjem tako skrbel za ritem, da prihoda Godrnjavca niso niti opazili.
»Živijo!« je rekel.
»Привет [Privjet]!« je zavpilo nekaj najbolj nadarjenih živalic.
»Я пою [Ja paju]!«
»Res poješ!« ga je pohvalil Godrnjavec. »Se lahko pridružim?«
»Pa dajmo še enkrat,« je Sova zamahnila s krili.
Po gozdu je zadonela pesem, glasnejša in bolj vesela kot prej. Tako vesela, da so vsi skupaj na koncu še zaplesali. Kajti glasbo in ples razume prav vsak, četudi prihaja izza devetih gora in voda.
Pri prevodu je sodelovala Anja Banko (Pionirski dom).