Medved se je prebudil. Bil je ponedeljek.

Je pomlad ali zima, se je vprašal.

Vstal je, se pretegnil in stopil iz brloga.

Še vedno zima. Naj grem nazaj spat? Kaj, če je pomlad za naslednjim grmom? Šel je pogledat.

Za naslednjim grmom ni bilo pomladi. Le kup snega je tičal tam. Sprehodil se je skozi Hudo hosto. Na takih otožnih zimskih sprehodih je venomer premleval eno in isto. Bil je čas njegovega rojstnega dne. Na svet je prišel pozimi. Toda njegova mama si ni zapomnila, kdaj. Zato nikoli ni praznoval.

Potrpljenje, potrpljenje, se je bodril. Vsak pride na vrsto.

Toda nesrečna želja je kljuvala naprej. Nobenih daril. Nobenih voščil med stresanjem šape. Nobenih zabav presenečenja.

To niso misli za medveda, si je rekel. In se odpravil k sovi na čaj.

»Diši,« je zavohal, ko je hlačal mimo Kosovih. »Pečete piškote?«

»N-ne,« je odvrnila kosovka, ki je skakljala okoli svojega doma. »Nikoli ne pečem piškotov. Sploh pa ne pozimi. Krasno je kramljati s tabo, medved, vendar me zebe, zato grem nazaj noter.«

Kosovka je izginila v duplino.

Čudno, je razmišljal medved. Gotovo peče piškote. Prav dobro voham. Zakaj bi lagala?

Kaj pa, če … je pomislil. Ah, ne, je odmahnil s taco. Da bi meni pripravljali zabavo presenečenja?

Prigazil je do sove. Potrkal.

»Kdo je?« je vprašala sova nejevoljno.

»Jaz,« je odvrnil medved. »Prišel sem na čaj.«

»Prav,« se je slišalo iz sovinega dupla, vendar sova ni odprla.

»Kaj pa počneš, botra?« je vljudno vprašal medved čez čas.

»Presneta križanka! Ne morem se spomniti, kako se z drugo besedo reče prireditvi. Šest črk, prva je Z. Samo še malo medved, na robu kljuna jo imam.«

»Kar v miru, botra. Grem naokoli, pa pridem nazaj.«

Medved je gazil naprej. Prireditev na Z, šest črk, je razmišljal. Zabava, ga je prešinilo. Torej je res! Zabavo mi pripravljajo. Le kdo se je tega domislil? Stavim, da je bila groznovilca.

Medved je prigazil do jase, kjer je groznovilca z mladimi zajci ravno popravljala snežno utrdbo.

»Stoj!« je zavpila, ko je zagledala medveda. »Ne moreš naprej!«

»Seveda ne,« ji je vedro odvrnil medved. »Nikar ne skrbi. Saj vem, prezgodaj sem se zbudil in niste še pripravljeni. Prisežem, da nisem niti pomislil, a kaj sploh blebetam, kar lepo domov bom šel in počakal.«

Medved ji je pomežiknil in odhlačal.

Groznovilca je skomignila. Od nekje je priletelo. PLOP. Naravnost v tilnik jo je zadela ogromna kepa. Mladi zajci so začeli snežno bitko.

Na jaso je priletela sova.

»Si morda videla medveda?« je vprašala groznovilco.

»Sem. In čudno se je vedel.«

»Rekel je, da bo prišel nazaj na čaj,« je bila zaskrbljena sova. »Vendar ga ni bilo. Upam, da ni zameril. Nisem se mogla spomniti, da je prireditev lahko tudi zabava.«

Komaj je sova odletela, že je priskakljala kosovka.

»Strašno slabo vest imam,« je hitela razlagati groznovilci. »Pekla sem piškote, pa je prišel medved. Kadar se sredi zime zbudi, je najbrž hudo lačen, no, kaj sem hotela, če bi mu ponudila piškot, najbrž ne bi ostalo pri enem, saj veš, kaj mislim, zato sem pač rekla, da jih ne pečem.«

Kosovka se je nelagodno prestopila. »Najbrž ve, da sem se zlagala,« je zavzdihnila in odletela.

Groznovilca je zamišljeno strmela za kosovko.

PLOP! Kepa jo je zadela v obraz.

»Stop igra!« je zavpila.

Mladi zajci so počasi drug za drugim odskakljali domov. Groznovilca pa je premlevala sama pri sebi. Nekaj čudnega se mi suče okoli medveda. Kot bi imelo kaj opraviti s piškoti in zabavo. Nenadoma jo je prešinilo. Je medved sploh že praznoval rojstni dan? Ne spomnim se. In en rojstni dan več res ne more škoditi. Stekla je domov, poiskala rdečo pentljo ter izginila v zimsko noč.

Ustavila se je pri Kosovih in potolkla po deblu.

Kosovka je zaspano pomolila glavo iz dupline.

»Imaš še kaj tistih piškotov?«

»Imam,« je rekla kosovka, »nekako mi niso šli v slast. Pri vsakem grižljaju sem se spomnila medvedove lakote.«

Groznovilci je dala polno škatlo.

Groznovilca je gazila skozi zasneženo hosto, dokler ni našla, kar je iskala. Staro votlo drevo. Opazila ga je že poleti. Iz žepa je potegnila veliko rdečo pentljo in jo zavezala okoli debla. Zadovoljna si je v soju mesečine utirala pot do medvedovega brloga.

Medved je sedel na postelji. Preveč otožen je bil, da bi zaspal.

Groznovilca mu je v naročje potisnila škatlo s piškoti in mu zatulila v uho: »Vse najboljše, medved!«

Medved jo je presenečeno pogledal.

»Pridi z mano,« ga je zvlekla iz brloga. »Piškote bova pojedla pozneje!«

Medved ji je sledil. Ni bilo daleč. Luna je med prezeblimi drevesi sijala naravnost na veliko rdečo pentljo.

Medved je pokukal v duplino v deblu. Če je dobro prisluhnil, je slišal tiho šumenje.

»Pa saj to je …« je rekel in komaj zadržal solze.

»Tvoje darilo!«

»Deblo s čebelami,« je dahnil ganjeno. »Še nikoli nisem imel lastnega panja in lastnih čebel!«

Čisto tiho je dodal: »In lastnega rojstnega dne … tudi tega nisem imel še nikoli.

Medvedov rojstni dan